Ko imaš v kompletu s poporodnimi hormoni težave z dojenjem, dobiš občutek, da si nesposobna. Torej, da nisi sposobna opraviti edine in najpomembnejše naloge, ki ti je bila kot materi dana. Nahraniti svojega otroka. Prva steklenica adaptiranega mleka je bila zame najhujša izkušnja. Jokala sem, ko sem z njo hranila svojo hči. Potem pa je bilo z vsako stekleničko lažje. 

Po določenem času sem se umirila in sama sebi dopovedala, da dojenje ni edina vez, ki jo lahko imaš z otrokom. Da je pomembno le to, da je otrok sit in da napreduje, pa če je to na adaptiranem mleku ali pa na tvojih prsih. In res sem se na ta način pomirila kljub temu, da sem kdaj dobila kakšno vprašanje »A ti pa ne dojiš?«, ki bi me še nekaj tednov pred tem spravilo v še hujši obup. 

Sama sem šla čez to pot in čez vse te občutke krivde, ki sem jih naposled sprejela kljub temu oziroma prav zaradi tega, pa nikakor nisem mogla razumeti, zakaj bi se katera koli mama odločila ne dojiti že v samem začetku. Zakaj bi prostovoljno in zavestno odrekla sebi in otroku to povezavo? Čisto iskreno sem bila prepričana, da ne želijo žrtvovati svojega telesa in življenjskega sloga. 

Pred časom sem se zato odločila, da to vprašanje postavim na Instagramovem profilu in res sem počaščena, da so mi ženske zaupale nekaj zgodb, ki so se me resnično dotaknile in mi dale povsem novo perspektivo. Dve izmed vseh zgodb sta se me izjemno dotaknili. Govorili sta o tem, kako jima je že v nosečnosti zgolj misel na dojenje povzročala stisko. Če uporabim besede, ki mi jih je ena izmed sledilk zaupala: »Ko mi je prvič priteklo mleko, sem zajokala.«

Prav zato so se odločile, da ne bodo dojile. Niti poskušale dojiti ampak že v začetku ponudile adaptirano mleko. Po mojih raziskavah se ob dojenju in izcejanju mleka zgodijo trenutne telesne spremembe, ki jih lahko določene ženske čutijo kot hudo anksioznost, privedejo pa lahko tudi do poporodne depresije. Definitivno pa nobena ni prišla do te odločitve z lahkim srcem in zaradi sebičnosti.

Vse zgodbe imajo podobno noto. »Strah me je bilo priznati in povedati«,»Dobivala sem očitke s strani okolice.« Ljudje tako zelo radi sodijo. Predvsem druge, saj je pred tujim pragom najlažje pometati. 

Ampak človeška psiha je ena čudna reč in dokler nisi v določeno situacijo postavljen sam, si res ne predstavljaš in ne razumeš teh občutkov. Priznam, da sem na žalost verjetno tudi sama pred tem kdaj postrani pogledala katero, ki je rekla, da ne bo dojila. Nisem se vprašala, kaj so njeni vzroki, nisem si predstavljala stiske, ki jo morda za tem sproščenim odgovorom skriva. 

Ne glede na vse pluse dojenja še vedno trdno stojim za svojim prepričanjem »Srečna mama, srečen otrok.« Če je dojen ali pa na steklenički.