Priraščen jeziček

Priraščen jeziček ni sodobna težava. Omenjen je že v starih spisih Biblije in v delih Aristotela. Zgodovinski viri tudi navajajo, da so imele včasih porodne babice en noht malo daljši, da so lahko čim prej po rojstvu prerezale podjezično vez, če je povzročala težave z dojenjem. S pojavom mlečnih nadomestkov in njihovo vedno bolj razširjeno uporabo ter trendom zgodnje uvedbe mešane prehrane (pred 4. mesecem starosti) v začetku 20. stoletja zaznavamo upad uporabe postopkov prereza podjezične vezi, kar lahko povežemo s tem, da so pri hranjenju po umetnem cuclju težave s priraščenim jezičkom manj izrazite. Zdravniki so zato tej problematki začeli posvečati vedno manj pozornosti, kar je pripeljalo do razširjenega mnenja, da je prerez podjezične vezi staromoden postopek in da priraščen jeziček ne ovira dojenja, ali pa da se bo stanje uredilo samo od sebe. Znanje o priraščenem jezičku se je med zdravniki in drugimi strokovnjaki v zdravstvu, ki delajo z dojenčki, začelo izgubljati. Mamicam se še danes v primerih težav z dojenjem, povezanih s priraščenim jezikom, pogosto svetuje, naj namesto dojenja otroku dajo mlečno formulo, kar seveda kaže na nepoznavanje možnih izzivov za dojenje, med drugim tudi problematike priraščenega jezička. Ankiloglosija, kakor se priraščen jeziček strokovno imenuje, prav tako pa tudi priraščena ustnica, lahko vplivata na slabšo sposobnost dojenja, hranjenja in govora ter na slabši ugriz, se pravi na slabši razvoj zob in celotne ustne votline, posledično pa tudi na razvoj drugih delov telesa in drže in na kognitivni razvoj. Prav tako imata lahko druge mehanske in socialne posledice: otežujeta lahko poljubljanje, povzročita lahko stigmatizacijo in zbadanje sovrstnikov zaradi specifičnega načina govora in videza. Ocenjeno je, da se ankiloglosija pojavlja pri 3 do 10 odstotkih ljudi.

Kakšni so lahko zunanji znaki pri dojenčku?

Navajam znake: nemirno razpoloženje, nezadovoljen dojenček, cmokanje med dojenjem, dojko težko zagrabi, dojko zagrabi plitko, spuščanje dojke, lička se udirajo, ko se otrok doji, ker ne more dobro zaobjeti dojke, slabši napredek s težo, ker ne more učinkovito posesati dojke, prebavne težave, napenjanje, refluks, pogosto in kratko ter neučinkovito dojenje, po katerem otrok deluje, kot da se ne more zadovoljiti z dojenjem, dojenček se težje doji v ležečem položaju, raje ima sedeče položaje, med dojenjem hlasta za zrakom ali dela odmore, da lahko vdihne, dojko stiska z dlesnimi, namesto da bi sesal, dojko z jezikom poriva naprej, namesto da bi jo z jezikom objel.

Kakšni so lahko znaki v ustni votlini pri dojenčku?

Navajam znake: dojenček jezička ne more stegniti ven iz ust dlje od spodnje čeljusti, dojenček lahko le omejeno dvigne jezik navzgor, konica jezika ni izrazita, ampak je srčaste oblike ali netipične oblike, ker jo vez tišči navzdol, jezik je težje gibljiv v smeri desno–levo, jezik je težje gibljiv v smeri gor–dol, ko se jeziček dvigne, ustvari čašico, pod jezikom lahko opazimo kratko ali krajšo in čvrsto vez, ki jezičku onemogoča prosto gibanje, pod jezikom lahko opazimo čvrsto mreno, ki jezičku onemogoča prosto gibanje, vez je lahko videti povsem normalna, je pa čvrsta in bolj toga.

Kakšni so lahko znaki pri mami?

Navajam znake: boleči in poškodovani bradavici, sploščeni, zgubani, neprekrvavljeni bradavici po dojenju, neprijeten občutek med dojenjem, zamašeni mlečni vodi, glivice, utrujenost zaradi konstantnega stalnega dojenja (tudi po 3. mesecu), slabša produkcija mleka, ker otrok ne more ustvariti zadostnih količin zaradi neustrezne stimulacije dojk.

Treba je poudariti, da je vsak doječi par unikaten in ima svoje značilnosti dojenja. Znaki, ki so navedeni, so možni, ni pa nujno, da so ob priraščenem jezičku prisotni vsi. Lahko se zgodi, da otrok slabše napreduje s težo in ima prebavne težave, poliva in se napenja, na splošno pa je lahko zadovoljen in mama ne čuti bolečin med dojenjem. Ali se bomo v tem primeru odločili za prerez podjezične ali ustnične vezi, je stvar temeljite presoje matere in strokovnjaka.

Tu gre morda omeniti tudi nastavke za dojenje, ki se včasih prepogosto uporabljajo in lahko bolečine omilijo in zato mati ne čuti, da bi lahko otrok imel težave s priraščenim jezičkom, hkrati pa lahko tudi olajšajo otroku prisesanje, a še vseeno ne pripomorejo k razrešitvi osnovne težave in otrok težje pride do ustreznih količin mleka ne samo zaradi priraščenega jezička, ampak tudi zaradi uporabe nastavkov.

Priraščena ustnica

Pri kratki labialni vezici gre za to, da kratka in čvrsta podustnična vez, ki pripenja ustnico na čeljust, ovira gibanje ustnice. Na čeljust se lahko pripenja na različnih mestih, v vertikalni liniji nižje ali višje od roba oziroma čez rob čeljusti, kjer izrastejo zobje. Otrok tako ne more dobro zagrabiti dojke, posledice pa so podobne tistim, ki jih povzroči priraščen jeziček.

Znaki za priraščeno ustnico pri otroku

Pogosto otrok zvrača ustnico navznoter in tako ne more ustvariti dobrega oprijema, da bi prišel do zadostnih količin mleka. Ustnični frenulum lahko tudi ne povzroči nobenih težav z dojenjem. Vedeti pa je treba, da se široka in čvrsta ter izrazita vez ne bo »uredila« kar sama od sebe. Težave z dojenjem zaradi priraščene ustnice so torej ravnotako indikacija za pregled in obravnavo pri specialistu.

Kdaj obiščem zdravnika ali svetovalko za dojenje?

Vsi izzivi z dojenjem so indikacija za obisk zdravnika ali svetovalke za dojenje, saj je dojenje otrokova življenjska pravica in osnovna ter najboljša hrana za njegov celostni razvoj. Kadar se otrok le s težavo prisesa in kadar cmoka med dojenjem, ali pa spušča dojko in se želi stalno dojiti ter je večino časa nezadovoljen ter slabše napreduje s težo, mati pa ima boleči ali poškodovani ter po podoju preoblikovani bradavici, je treba preveriti, ali ne gre pri otroku za priraščen jezik ali/in ustnico. Nekateri strokovnjaki opazujejo priraščenost tako, da je otrok obrnjen v ležečem položaju z glavo proti zdravniku, drugi pa obratno: tako, da so noge proti zdravniku. Oba načina sta lahko v redu, če zdravnik zna ustrezno pregledati videz in funkcionalnosti, tipične za priraščenost.

Tipi priraščenosti

Zanimivo je, da še dandanes strokovnjaki uporabljajo izraze, kot so »ni toliko priraščen« ali »samo malo priraščen«. Priraščenosti namreč ne klasificiramo z ovrednotenjem malo-veliko, saj lahko tudi jeziček, ki izgleda povsem normalno, ovira dojenje do te mere, da povzroča boleče in ranjene bradavice ter slabši napredek s težo in druge težave. Vedno je treba vzeti v obzir funksionalnost in posledice priraščenosti, ne samo videza. Če so posledice za otroka ogrožajoče – torej, če se ne more učinkovito dojiti - in če povzročajo materi bolečine, potem je treba tudi »malo« priraščen jeziček ustrezno obravnavati.

Poznamo štiri tipe priraščenosti. Prva dva tipa sta spredaj priraščena vez (izrazito spredaj in spredaj), druga dva pa zadaj priraščena vez (izrazito zadaj in zadaj). Pri spredaj priraščeni vezi je vez bolj očitna in se pripenja na sprednji del jezika in na sprednji del ustnega dna. Pri zadaj priraščeni vezi se vez pripenja na zadnji del jezika in na zadnji del ustne votline in je lahko opazna, lahko pa je tudi manj opazna, saj je pogosto »skrita« v podjezični mreni. Posebej zato je treba vedno pravilno in celostno pregledati izgled in delovanje jezika, kar lahko stori le izkušen in iz tega področja izobražen strokovnjak, to pa so lahko pediatri, svetovalke za dojenje, ORL specialisti, zobozdravniki.

Prerezati ali ne?

Dojenje otroka s priraščenim jezičkom ali priraščeno ustnico lahko poteka povsem brez težav. Če so prisotne težave, lahko najprej razmišljamo v smeri izboljšanja položajev za dojenje in bolj učinkovitega prisesanja na dojko (asimetrično ali simetrično, kar pač bolje deluje). Prav tako lahko pri tem pomagajo razne manualne tehnike, predvsem kraniosakralna terapija, ki sprošča napetosti v telesu in vpliva blagodejno na centralni živčni sistem.

V Sloveniji imajo izkušnje s prerezom podjezične vezi v porodnišnicah, v Splošni bolnišnici Celje, na oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo ter na oddelku za otorinolaringologijo, v Stomatološki kliniki v Ljubljani na oddelku za oralno kirurgijo ter drugje v javnih in zasebnih ambulantah. Strokovnjaki za dojenje in priraščen jeziček ali priraščeno ustnico imajo različne poglede na postopek prereza frenuluma. Večinoma pa se odločajo zelo individualno in v sodelovanju z mamo. Dokazano je, da prerez podjezične vezi znatno in takoj izboljša občutek med dojenjem, vendar se ne odločajo vse matere enako. Prav tako se lahko specialisti ne odločijo za prerez podjezične vezi, če ocenijo, da bi s prerezom lahko naredili več škode kot koristi. Pri prerezu podjezične ali ustnične vezi je pomembno, da je poseg opravljen pravilno in da po posegu izvajamo vaje za raztegovanje in ustrezno obnovo tkiva. Frenulum se namreč lahko zaraste nazaj. Poznamo primere, ko je bila podjezična vez prerezana nepravilno in večkrat, zato je pomembno, da se strokovnjaki, ki izvajajo frenotomijo, na tem področju stalno izobražujejo in osvežujejo svoje znanje. Nekateri izvajajo prerez z laserejm, drugi kirurško. Oba posega imata lahko zelo učinkovite rezultate.

Terapija po prerezu

Značilno za ustna tkiva je, da se hitro zarastejo, zato je po posegu potrebno izvajati raztegovalne vaje. Če gre za priraščen jeziček, potem z dvema prstoma sežemo pod otrokov jezik in nežno, a odločno privzdignemo jezik ob frenulumu in rahlo pomasiramo, nikakor pa ne pritiskamo na rano. Če gre za prerez priraščene ustnice, z dvema prstoma sežemo pod ustnico in nežno, a odločno privzdignemo in pomasiramo. To izvajamo vsaj štirikrat na dan. Terapija lahko vključuje tudi masažo obraza oziroma predela lic, po potrebi tudi učenje sesanja s pomočjo prstnega sesanja, masaže jezika, lahko pa tudi kraniosakralno tehniko ali druge nežne manualne tehnike, ki sproščajo napetosti v telesu. Priraščena podjezična in ustnična vez sta namreč na nek način deformacija sredinske linije, ki je že v embrionalnem razvoju začrtana kot osnovna organizacijska os, ki poskrbi za pravilno razporejen razvoj okoliških tkiv, tudi jezika.

Dojenje po posegu

Priporočam čimprejšnje dojenje in pravilno izvajanje vaj po posegu. Otrok bo lahko imel še nekaj časa po posegu težave z dojenjem, saj se mora privaditi na nov način uporabe jezika, zato je treba imeti nekaj potrpljenja. V tem časi si lahko mleko tudi izbrizgavamo in otroku pomagamo s hranjenjem po brizgi ali prilagojenjem lončku ali žlički, vmes pa poskušamo tudi pristavljati na dojko. Tu je sodelovanje s svetovalko za dojenje lahko v veliko pomoč, saj prehodno obdobje lahko traja tudi štirinajst dni, vse je namreč odvisno od vsake posamezne situacije.

Dojenje brez posega

Dojenje otroka s priraščenim jezikom ali ustnico lahko poteka povsem normalno in brez bolečin in otrok lahko povsem lepo napreduje s težo in nima prebavnih težav. Vedno je treba gledati in upoštevati celoto. Kadar pa so težave prisotne, lahko najprej poskusimo s spremembami tehnike in položaja dojenja. Običajno dojimo tako, da otrok zagrabi dojko asimetrično (večji del spodnjega dela kolobarja dojke z bradavico). Ob težavah z dojenjem zaradi priraščenega jezička ali priraščene ustnice pa lahko otroka pristavimo tako, da zagrabi dojko simetrično (enak delež spodnjega in zgornjega dela kolobarja z bradavico). Lahko poskusimo tudi dojenje v biološkem položaju, ko je mati rahlo naslonjena nazaj v polležeč položaj, večjega otroka, ki že lahko sedi, pa lahko podojimo na okobal (tako, da zajaha nogo matere obrnjen proti materi). Vsekakor lahko, preden bi razmišljali o posegu prereza podjezične ali podustnične vezi, iščemo rešitve najprej pri izboljšanju tehnike in položajev dojenja in s kraniosakralno terapijo.

Boleče dojenje in nezadovoljen otrok sta vedno razlog, da poiščete pomoč, mame! Dojenje naj ne bi bolelo, otroček pa je lahko nemiren in nezadovoljen zaradi različnih in pogosto tudi odpravljivih vzrokov. Priraščen jeziček in priraščena ustnica obstajata in težave, ki jih povzročata so rešljive. Možno je, da se po prerezu otrok ne doji nič bolje, kot se je dojil prej, zato je treba vsako odločitev res dobro pretehtati, predvsem pa se dobro poučiti o tej specifični problematiki, da sploh lahko sprejmemo odgovorne odločitve. Ključnega pomena po prerezu so terapevtski postopki in zavedanje, da dojenje ne poteka vedno brezhibno in brez izzivov in da je kljub temu to še vedno dojenje, čeprav malo posebno in s pomočjo.