Dojenčki predvsem v prvih mesecih življenja ne marajo preveč, če starši sedimo. Večina mlajših od šestih mesecev namreč preneha jokati, če mamica ali očka z njimi v naročju vstane, jih začne nežno zibati in z njimi hoditi gor in dol po prostoru. Ali navedeno drži in zakaj, so preverjali tudi v raziskavi, in ugotovili, da navedeno drži. Ne samo, da dojenčki zgolj prenehajo jokati, v naročju mamice, ki stoji, se v celoti sprostijo, telesni gibi se umirijo in zniža se njihov srčni utrip.

V želji odkriti najbolj učinkovit način za umiritev dojenčka, da bi prenehal jokati, so pozorno preučevali obnašanje 12 zdravih dojenčkov v starosti od enega meseca do pol leta. Znanstveno preučevanje vedenja dojenčka lahko namreč pripomore k lažjemu razumevanju staršev in preprečevanju njihovih prekomernih in čustvenih odzivov na jok. Tovrstno razumevanje je lahko dobrodejno predvsem za znižanje tveganj za tesnobo in živčnost, ki predstavlja pomemben dejavnik razvoja tveganja za zanemarjanje in zlorabe, so zapisali avtorji raziskave iz leta 2013, objavljeni v priznani strokovni reviji Current Biology. 

Raziskovalci so mamice prosili, naj svoje otroke za 30 sekund položijo v zibelko, naj z njimi v naročju sedijo in jih stoje nosijo sem ter tja. Spremljali so odzive jokajočega dojenčka in zaznali kar večina staršev že tako ali tako pozna - občutno razliko v počutju, ko je mamica vstala in stoje pestovala. Dojenčki so bili seveda veseli, ko so mamice stale in vznemirjeni, ko so sedele ali jih položile v posteljico. Obenem so se sprostili in umirili, prav tako se je zmanjšal njihov srčni utrip. In – zanimivo – podobno kot človeški so se v študiji odzvali tudi mišji mladički, ko so jih mamice miške z zobki prijele za zatilje in jih nosile naokoli. Takrat so se mali miški praviloma umirili in se prenehali gibati, zato da so jih mamice lažje nesle.

Po navedbah znanstvenikov je umirjen odziv posledica sočasnega odziva tako motoričnih, srčnih kot tudi telesnih funkcij. Rezultati raziskave nedvoumno kažejo, da so bili otroci bolj umirjeni med stoječim pestovanjem, kar so pokazali ne samo z vedenjem, temveč se je videlo tudi telesno v obliki počasnejšega srčnega utripa in manjšega gibanja, so zapisali avtorji študije.

Razlog se po njihovem mnenju skriva v evoluciji in nagonski želji po preživetju, saj so v preteklosti morali ljudje ob preteči nevarnosti sprejeti odločitev, ali se boriti ali raje pobegniti. Mamice z malčki so običajno izbrale slednjo pot, da bi se lahko vsi srečno rešili. Tedaj so pograbile otročke in z njimi v naročju zbežale stran, dojenčki pa so nagonsko mirovali, da jih ne bi ovirali pri begu. Jok je bil eden od njihovih tovrstnih odzivov na nevarnost, prekomeren hrup in nepričakovano gibanje, ki je izzvenelo v materinem naročju. To se je ohranilo vse do današnjih dni in zato se otrok skoraj vselej umiri, ko mamica vstane. Takrat namreč dobi neprecenljiv občutek, da je nevarnost minila in je popolnoma varen v materinem objemu.

Starši bi morali tudi vedeti, da dojenčka ne bodo razvadili, če bo preveč po rokah, kot so jih morda kdaj posvarili predvsem predstavniki starejše generacije. Čeprav je včasih naporno – predvsem sredi noči – se je treba zavedati, da si otrok resnično ne more pomagati. Ne vodi ga razum, temveč ravna nagonsko – potrebuje ljubezen, objem, za varnost mora čutiti naklonjenost in bližino.

Resnično in očitno, hkrati zgodovinsko dokazano. Že v dolgi zgodovini človeštva so namreč zibali dojenčke in mlajše, da bi jih potolažili, da bi se počutili varne in ljubljene in vprašanje, zakaj bi to spreminjali, če deluje, se zdi odveč. Tudi danes v nekaterih kulturah recimo mamice stalno nosijo otročka s seboj v culi ali nosilki in prav njihovi otroci naj bi bili najbolj zadovoljni in srečni. Strokovnjaki medtem prav tako vse glasneje odsvetujejo, da bi dojenčke pustili jokati zaradi številnih slabih učinkov. Kakšne so lahko negativne posledice, lahko preverite v spodnjem članku:

Zgodovinsko gledano je torej ljubeča vez med materjo in dojenčkom eden najzgodnejših in najpomembnejših družbenih odnosov pri sesalcih. Malčki imajo prirojeno vedenje, da iščejo materino bližino in se glasno pritožujejo ob (predolgi) ločitvi, kar izrazijo tako z glasom kot tudi s telesno govorico. Res pa je, da lahko razlog za jok tiči tudi drugje - če dojenček kljub pestovanju stoje še vedno neutolažljivo joče, je morda lačen, ga zebe, mu je vroče ali je treba zamenjati pleničko. Vzrokov je lahko več, na starših pa je, da ga čim prej potolažimo in zadovoljimo njegove potrebe.

Viri: Current Biology, Mumjunction.com, Fatherly.com