Ko otrok vstopi v obdobje (pred)pubertete, se naš odnos z njim korenito spremeni. Nekaj povsem naravnega je, da otrok v tem obdobju kaže potrebo po zasebnosti, samostojnosti in neodvisnosti od staršev. To pomeni, da bo začel vrata sobe zapirati pred vami, za nasvete pa se bo obrnil na svoje vrstnike, ki bodo takrat najverjetneje postali osrednji del njegovega življenja.

Različna obdobja otrokovega življenja s seboj prinašajo različne izzive. Ko je otrok še dojenček, je težko, ker je nesamostojen in moramo vedno ugotavljati, kaj si želi, česa mu manjka, saj nam tega ne more povedati sam. Pozneje, ko je malček, nastopi obdobje trme in upiranja. Najstniki pa iščejo svoj košček neba pod soncem in nas pri tem odrivajo od sebe, kar utegne biti precej boleče. Toda moramo vedeti, da je najstnik še vedno otrok, ki potrebuje naša pravila in meje, da se ne bi izgubil v tem svetu.

Čeprav vam je morda težko, ko morate otroku postaviti meje in ga opozoriti na določena pravila, pa je to koristno, ker s tem:

Dajete vedeti otroku, da je varen in da ima vašo podporo.

Dajete otroku občutek, da vam veliko pomeni in da vas skrbi zanj, tudi kadar nista skupaj.

Otroku s tem lajšate proces odločanja, predvsem ko je v precepu, ali se odloča pravilno.

Postavljate mu okvire, znotraj katerih lahko gradi svojo osebnost in lastno neodvisnost.

Zakaj je postavljanje meja nujno?

Postavljanje meja temelji na vašem poznavanju otroka in vajinem odnosu. Glede pravil in meja je najbolje, da se usedete skupaj kot družina in se iskreno pogovorite, česa pri vas doma ne boste tolerirali in podpirali, od tega pa ne boste nikoli odstopali, in pri katerih pravilih gre za stvar kompromisa in medsebojnega dogovora, ki temelji na vašem zaupanju otroku.

Pri tem je tudi dobro jasno opredeliti, kaj sledi kršenju pravil in kakšne bodo sankcije pri prestopanju meja, ki ste jih postavili. Ob prekršku pa je seveda najpomembnejše, da se dogovora tudi držite in pri tem ne popuščate. V nasprotnem primeru vas otrok enostavno ne bo jemal resno.

Najstniki morajo prevzeti svojo odgovornost in se zavedati, da so nekatere stvari njihova odgovornost, denimo narediti domačo nalogo, priti zvečer domov ob določeni uri in pomagati pri določenih hišnih opravilih. To pa boste lažje dosegli, če boste imeli z otrokom dober odnos že pred puberteto, ker so potem vse stvari lažje, čeprav so čustvena in vedenjska nihanja v obdobju pubertete veliko večja. Če upoštevate otrokove pravice, mu znate resnično prisluhniti in mu tudi dodeliti njemu primerne dolžnosti, potem se mu bo tudi kot najstniku zdelo normalno, da je nekatere stvari treba narediti in poslušati starše.

Zelo pomembno je, da otroka naučite, da nas v življenju čakajo tudi frustracije, nezadovoljstvo in neuspehi. S temi se je treba spoprijeti in jih premagovati ter predvsem pravočasno reševati. Pomembno je, da otroka spodbudite, da si bo začel zaupati – kar koli se bo zgodilo, s tem se bo spoprijel in že kako rešil, če ne, pa ima z vami dovolj varen odnos, da vam lahko zaupa to težavo.

Smernice, ki vam lahko pri tem pomagajo:

Vključite otroka v pogovor: Najstniki bodo veliko lažje sprejeli vaša pravila in spoštovali postavljene meje, če bodo imeli občutek, da tudi njihovo mnenje nekaj velja in da ste jim prisluhnili. Zato omogočite otroku, da izrazi svoje mnenje, in poskusite skupaj določiti sprejemljiva pravila, na drugi strani pa ukrepe, če jih bo otrok prekršil.

Bodite pripravljeni na kompromis: Če boste otroku dali občutek, da ima pravico povedati in izraziti svoje mnenje ter da ste odprti tudi za sklepanje kompromisov, bo otrok z večjim veseljem spoštoval vsakršen dogovor. Hkrati bodite dovolj fleksibilni in skupaj z otrokovim zorenjem in sprejemanjem odgovornosti popuščajte pri določenih mejah – v skladu z zaupanjem, seveda.

Postavite si prioritete: Preveč pravil in meja lahko otroka tudi utesnjuje. Bodite pripravljeni otroku omogočiti tudi del svobode in prevzemanja odgovornosti za lastne odločitve. Postavite si vprašanje, kaj vam je najpomembnejše, in pri tem ne popuščajte. Pri ostalih vsakodnevnih pravilih pa bodite nekoliko bolj prilagodljivi.

Bodite jasni v komunikaciji in dosledni: Nikar ne ovijajte vsega povedanega v celofan zaradi občutka, da bi se lahko otroku zamerili, in ne opravičujte se za lastne odločitve. V komunikaciji z najstnikom bodite neposredni in jasni. Svoje mnenje argumentirajte na kratek in enostaven, razumljiv način. Na koncu pogovora ponovite, o čem sta se pogovarjala in kaj sta se dogovorila, da bo jasno, kakšna so pravila in kakšen je bil dogovor.