O motnji ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder) smo se pogovarjali z mag. Katarino Kesič Dimic, profesorico defektologije. Kesičeva, ki nudi različne oblike pomoči osnovnošolskim otrokom s posebnimi potrebami, je avtorica knjig Ali deklice hitijo drugače? in Adrenalinske deklice, hitri dečki, poleg tega pa vodi seminarje in predavanja za starše in strokovne delavce.

Ali obstaja več vrst motnje ADHD?

V grobem ločimo tri podtipe motnje ADHD: izrazitejše izražena nemirnost in motorična aktivnost, izrazitejše impulzivno delovanje in odločanje ter izrazitejše težave na področju pozornosti.

Zakaj se motnja ADHD pojavi, kje je vzrok? Je prirojena?

Vzroki za nastanek motnje so za zdaj še dokaj zaviti v meglo. Obstajajo ugibanja o možni dedni obremenjenosti in drugačnem delovanju kemičnih reakcij v možganih. Veliko raziskovalcev prisega tudi na vzroke, ki so lahko povezani z izpostavljenostjo ploda alkoholu, medikamentom, drogam in strupom iz okolja. Drugi vzroki naj bi bili povezani s prebolelimi zgodnjimi otroškimi boleznimi in poškodbami glave. Vemo, da se nekaj dogaja na nevrološko-biokemičnem področju, a točno kaj in zakaj nihče noče dokončno potrditi. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da pri pravi motnji ADHD starši niso vzrok otrokovega delovanja in vedenja, kar pa še ne pomeni, da nanj ne vplivajo.

Ali se z motnjo srečujejo tako dečki kot deklice? Kakšne so razlike med spoloma?

Žal velja stereotip, da je motnja ADHD »rezervirana« za dečke. A ni tako. Enakovredno se pojavlja tudi pri deklicah, le da na drugačen način. Deklice z motnjo ADHD niso toliko motorično kot verbalno aktivne, bolj so zasanjane in odmaknjene. Nekatere so tudi bolj »fantovske,« kot radi rečemo. Žal so pogosto izločene iz družbe, kar pa je seveda tudi velika težava dečkov s to motnjo.

Kako prepoznamo otroka z motnjo ADHD?

Mame, ki vzgajajo otroke z motnjo ADHD, pravijo, da so že takoj vedele, da je njihov otrok nekaj posebnega. Že kot dojenčki lahko kažejo nekatere znake. Večinoma nimajo ustaljenega bioritma (spijo podnevi, ponoči pa bi se igrali), pri uvajanju goste hrane odklanjajo določeno hrano (zaradi grobe ali moteče teksture), ne želijo sedeti privezani v utesnjenih sedežih, pri mizi polivajo … Kot malčki v vrtcu manj časa zdržijo pri igrah in zaposlitvah kot ostali vrstniki, hitro odnehajo, prehitro so zadovoljni s svojimi izdelki, zavračajo dejavnosti, kjer je potreben miselni napor, pogosto izgubljajo svoje stvari, hitro jih vse zmoti, pogosto mahajo z rokami ali nogami in se pozibavajo na stolu, v neprimernih situacijah vztrajno tekajo naokoli ali plezajo, so kot stalno vključeni »motorčki,« preveč govorijo, težko počakajo na vrsto, pogosto motijo ostale ali se vmešavajo v druge (vpadanje v igro), nekateri pa delujejo zasanjano in odsotno.

Kdo motnjo ADHD potrdi in na kakšen način? Kaj temu sledi?

Večinoma motnjo dokončno potrdijo pedopsihiatri. Pomembno je, da je odkrita čim prej in ne šele ob vstopu v šolo ali celo kasneje. Starši lahko sprožijo postopek za usmerjanje (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami). Po pridobitvi odločbe o usmerjenosti v program je njihov otrok deležen ustreznih prilagoditev in dodatne strokovne pomoči, ki jo večinoma izvaja specialni pedagog. To lahko steče že v vrtcu, zato naj starši ne omahujejo in čakajo na šolo.

Kako naj starši ravnajo z otrokom, ki ima motnjo ADHD? Kako ga lahko pomirijo?

Predvsem naj poskrbijo tudi zase, da bodo imeli dovolj energije za dohajanje svojega otroka. Pri vzgoji naj bodo dosledni, nepopustljivi ob dogovorjenih pravilih, veliko naj hvalijo pozitivne lastnosti in dejanja ter manj kritizirajo (in s tem ojačujejo) neprimerna dejanja.
Vsak otrok je samosvoj, vsak se razburi na svoj način, zaradi sebi lastnega vzroka. Ti otroci so precej motivirani za dogovore, če jih pozitivno nagrajujemo. Zbiramo lahko na primer nalepke in mu po določenem času damo majhno nagrado, ki pa naj ne bo materialna, raje kak poseben privilegij.

Na kakšen način lahko bližnji (starši, babice, dedki, vzgojitelji …) pridobijo otrokovo pozornost?

Tak otrok potrebuje veliko gibalnih odmorov in stimulansov. Če med pogovorom sedi na žogi in se guga, izgleda, kot da nas ne posluša. A v resnici nas posluša veliko bolj, kot pa če bi pri miru sedel na stolu. Pomembna je motivacija – za dobro »kupčijo« so pripravljeni narediti marsikaj.

Ali motnja ADHD izzveni? Kdaj?

Študije kažejo, da le v tretjini primerov. V drugih dveh tretjinah se nadaljuje tudi v odraslost. Polovica te odrasle skupine svoje težave prepozna, kompenzira in se nauči živeti z njimi. Za nekatere predstavljajo kasneje v življenju celo prednost, ki jo s pridom izkoristijo pri svojem delu. Druga polovica pa ima žal stalne težave. To so večinoma tisti, ki v otroštvu niso bili ustrezno obravnavani in niso bili deležni podpore družine. Žal lahko zaidejo na rob družbe in padejo na socialno dno.

Pomembne podrobnosti in izkušnje o tej vedno bolj razširjeni težavi otrok in mladostnikov lahko izveste tudi na seminarju (v priponki).