Dr. Andreja Erdlen se skupaj s kolegi v osrednji mladinski knjižnici Mariborske knjižnice, Pionirski knjižnici Rotovž, trudi mlade pritegniti k branju. "Knjižnica ne bi smela dišati po šoli. Glavni cilj je, da otroci pridejo v knjižnico," pravi.

Po diplomi iz primerjalne književnosti se ji je ponudila možnost zaposlitve v mariborski knjižnici. Kot navdušeni bralki in mladi mamici ji je bilo delo v pionirskem oddelku zelo všeč, čeprav je bila do poklica še dolgo po zaposlitvi precej zadržana. "Danes mislim, da je zame ena najboljših izbir delo v mladinski knjižnici, seveda z nekaterimi napakami," se zaveda. "Zelo rada imam otroško in mladinsko občinstvo, ki je v primerjavi z odraslim veliko bolj neposredno in iskreno – v negativni in pozitivni smeri. Medtem sem se zaljubila v književne ilustracije, obožujem redno spremljanje novitet, rada spoznavam ustvarjalce, obkrožena sem z lepimi stvarmi ... Najpomembnejše pa je, da imam pri svojem delu precejšnjo mero kreativne svobode," je zadovoljna.

"Branje mi predstavlja enega od temeljev življenja. Slikanice sem oboževala, še preden sem se naučila brati. Z osvojeno veščino branja pa so se mi odprli novi svetovi. Zanimivo je, da v moji primarni družini branje ni veljalo za posebno vrednoto, obenem pa niti sama nisem vzgojila zares strastnih bralcev. Branje leposlovja mi predstavlja potovanje v druge svetove, je pobeg od same sebe in hkrati izpraševanje lastne biti. Nasploh bi rekla, da je književnost medij za izmenjavo najbolj kompleksnih človeških misli, hotenj in čustvovanj," je opisala.

Najraje bi prebrala vse, kar izide v slovenskem prostoru. "Ker pa je branje dolgotrajen proces, je kaj takega nemogoče. Zato sem se kot bibliotekarka v mladinski knjižnici odločila, da bom prebrala vso literaturo, namenjeno mladostnikom. Strokovno gradivo v glavnem samo prelistam, pri leposlovju pa zastavljen cilj kar dosledno izpolnjujem. Najraje imam romane, za katere se danes uporablja izraz 'crossover'; torej take, ki jih v osnovi največkrat postavimo v mladinske oddelke, vendar so večnaslovniški in v enaki meri nagovarjajo tako mlade kot odrasle bralce," je razložila.

Kakšno literaturo priporočate za starejše otroke?

Ni splošnega odgovora na to vprašanje. Poznati moramo vsaj starost otroka, njegove želje in namen. Ni vseeno, ali gre za domače branje, bralno značko ali prostočasno branje. Moje osebno mnenje je, da morajo biti knjige, ki jih predpisuje šolski program, prebrane. Tudi pri tekmovanju za bralno značko včasih dobim vtis, da gre bolj kot za veselje za še eno obveznost, ki jo morajo učenci in učitelji opraviti. Vendar to so res samo vtisi, o tem v resnici ne morem soditi.

Kvečjemu lahko otrokom pridem naproti, kadar potrebujejo knjigo za bralno značko, ki naj bo primerna, zanimiva in jo je mogoče prebrati do jutri. V isti sapi pa je treba povedati tudi, da se v tretji triadi že najdejo učenci, ki so redni, povsem samostojni in zreli bralci. Glavno poslanstvo splošne knjižnice je vendarle navduševanje otrok za prostočasno branje, kjer moram še enkrat poudariti spodbujanje samostojnega raziskovanja mladinske literature, tako stroke kot različnih literarnih zvrsti.

Ali obstajajo primerne in neprimerne knjige?

To je vedno aktualno vprašanje, saj se ambivalenten odnos do branja in literature pojavlja, odkar branje ni več omejeno na najožji krog izbrancev. Otroci in mladostniki kot sprejemniki besedil in mladinska književnost so še posebej izpostavljeni moralističnim razpravam o primernosti in neprimernosti. Čeprav velja, da tabu teme ne obstajajo več, se vedno znova pojavljajo naslovi, okoli katerih se sprožajo ostre debate.

Pravzaprav je zanimivo, da se pod takšnim drobnogledom vedno znova znajde ravno knjiga, ki jo lahko vsak hip zapremo in prenehamo branje. Samo branje je veščina, ki zahteva določen vložek napora, potrpljenja in časa, še posebej v primerjavi s sodobnimi mediji, ki so dosegljivi brez truda, predvsem pa so veliko bolj nazorni in brutalni.

Mislim, da se v debatah o primernosti in neprimernosti skriva dvoje: knjigo lahko nadziramo v primerjavi z digitalnimi mediji, ki so odraslim ušli izpod nadzora; drugi razlog pa je želja, da bi otrokom v zamaskirani podobi prikazovali življenje, ki ni ravno prijazno. Nikakor pa ne zagovarjam slepega favoriziranja knjige. Nasprotno – mislim, da se moramo posluževati v vseh medijev, ki so nam danes na voljo, vendar moramo prepoznati primernost uporabe in vzdrževati ravnovesje med njimi.

Za stripe je na primer včasih veljajo, da niso najbolj kakovostno branje. Kaj menite vi?

Predvsem pa je strip sam po sebi zelo večplasten, saj stoji med literarno in likovno umetnostjo, med slikanico in animiranim filmom, obenem pa je tudi tematsko in kakovostno izredno raznovrsten. Po mojem mnenju so danes predsodki glede stripa preseženi in ga lahko mirno dojemamo kot cenjeno umetniško izražanje, zato vsem ljubiteljem toplo priporočam kakovostne stripe.

Kadar v knjižnici pripravljamo delavnice stripa, pri mladostnikih običajno naletimo na pozitiven odziv. Zaradi vizualne in jezikovne nazornosti se pogosto pokaže tudi kot izjemno učinkovita literatura in pomagalo pri opismenjevanju. V zadnjem času so se elementi stripa začeli seliti v roman, zaradi česar se vse bolj uveljavlja izraz risoroman. Pojem se počasi opredeljuje kot samostojna zvrst, v kateri sta literarna in vizualna podoba v enakovrednem, predvsem pa v povsem novem razmerju.

Pri kateri starosti po vašem opažanju začne upadati zanimanje za knjige pri otrocih in zakaj po vašem mnenju?

Predšolski otroci so povsem odvisni od naravnanosti odraslih, ki skrbijo zanje. Zato je toliko bolj pomembno, da knjižnica sodeluje z okoliškimi vrtci, saj tako z njo pridejo v stik tudi otroci, ki sicer ne bi. Ob koncu prve triade osnovne šole, ko so učenci načeloma že pismeni in ko začnejo samostojno stopati v svet branja, lahko med njimi odkrijemo prve razlike. Najbolj jasno se seveda pokaže, kdo je dobro osvojil veščino branja in kdo ne, kdo (posledično) rad bere in kdo ne. Opazimo pa tudi razlike med otroci, ki jih bolj zanima strokovna literatura, in drugimi, ki uživajo v prebiranju leposlovja.

Po mojem mnenju bi morale knjižnice v omenjenem obdobju ob kakovostni izposoji otrokom ponuditi več raznovrstnih spodbud, da bi jih knjige še vedno zanimale. Ker imajo otroci takrat še vedno bogato domišljijo, ob kateri so močno v porastu kognitivne sposobnosti, bi se lahko pravljične ure nadgrajevale s temu primernimi oblikami. Tako bi se zanimanje za knjižnice in branje lažje ohranjalo tudi vso drugo triado osnovne šole, kar bi olajšalo zajeziti najbolj izrazit upad, ki ga zaznavamo v tretji triadi. Pri tem moramo upoštevati, da je odraščanje zelo specifično obdobje in da se moramo odrasli, torej tudi knjižnice, z izposojo in prostočasnimi dejavnostmi vred, prilagoditi potrebam in specifikam.

Na kakšne načine lahko navdušimo starejše otroke za branje?

Sprejeti moramo dejstvo, da vsi ne beremo radi. Z branjem je tako kot z vsemi drugimi rečmi v življenju – bralni apetiti in okusi so različni. Za nikogar, še posebej pa za mladostnike, ni spodbudno, če jih k branju silimo. Še posebej ne, če se kot sredstvo motivacije uporablja le razširitev besednega zaklada in če to počnejo odrasli, ki sami niso (strastni) bralci. Tako mladostnike kvečjemu implicitno usmerjamo h pokorščini in ubogljivosti, ki pa nima ničesar skupnega z branjem, še posebej s književnostjo, ki je po svoji naravi vedno subverzivna, revolucionarna.

Namesto k poslušnosti bi morali mladostnike usmerjati k raziskovanju, jim dovoliti, da se jim preko knjig razpirajo neznani svetovi ter da doživljajo čustvene in miselne pretrese. Zaupati jim moramo, da bodo znali zavzeti svoja stališča, samostojno zgraditi sebi lasten sistem vrednot in razviti kritično mišljenje. Predvsem pa jih seznaniti z dejstvom, da je knjiga tudi velik užitek, potem ko je veščina branja enkrat za vselej osvojena.

Na kakšne načine in tudi vi sami skušate pritegniti starejše otroke k branju?

Najbolj pomembno je, da mladostniki zahajajo v knjižnico. V prvi vrsti morajo začutiti, da je to prostor varnosti in sprejemanja, kjer lahko prebijejo del svojega prostega časa, se družijo, poslušajo glasbo, čakajo starše, imajo inštrukcije, izdelujejo plakate, se priklopijo na internet in tudi berejo.

Knjižnica lahko za (starejše) otroke poskrbi na treh nivojih: na izposoji, s sodelovanjem z okoliškimi šolami in s prostočasnimi dejavnostmi. Na izposoji se moramo prilagajati njihovim potrebam in jih jemati resno, četudi jih še ne znajo spretno artikulirati ali se odraslim morda njihove želje zdijo banalne. Najbolj učinkovito pa je "tiho svetovanje", ko v knjižnici vse proste kotičke uporabimo za izpostavljanje kakovostnega gradiva. Čeprav s sodelavci dojemamo knjigo kot vrednoto, je v tem smislu z njo treba ravnati tržno: podobno kot v supermarketih se tudi pri nas ob izposojevalnem pultu, ko ljudje čakajo v vrsti, izposodi največ knjig. Zato tja načrtno postavljamo knjige, ki bi sicer ostale neopažene.

Sodelovanje s šolami je zaželeno, čeprav je oteženo zaradi natrpanega šolskega programa. V naši enoti obstaja sodelovanje, bi ga pa lahko še izboljšali. Vsebine prilagajamo glede na potrebe šole in posamezne skupine, zelo pomembno pa je tudi, da vsak obisk izkoristimo za predstavitev konkretnih bralnih predlogov. Najtežje mladostnike privabimo s prostočasnimi dejavnostmi, čeprav izkušnje kažejo, da prihajajo radi, če jim le dopuščajo številne obveznosti ter če se v knjižnici počutijo prijetno in zaželeno.