Kako naj starši vzgajamo, da se bo otrok znal soočiti z nasiljem, se zoperstaviti ustrahovanju ali pa da bi preprečili, da sam postane nasilnež?

Včasih se zdi, da poudarjanje pomena varnih, toplih in zaupnih družinskih odnosov zveni že kot kakšna stara lajna. Mnogi starši, za kar mi je hudo, tega ne zmorejo doumeti, večinoma tisti, ki tega tudi sami niso imeli moč izkusiti. Pogosto prav zaradi izkušnje odraščanja v čustveno revnih odnosih, tudi ob svojih otrocih, nehote iščejo različne bližnjice pri vzgoji oz. starševstvu, kar pa se neredko za otroka, posebej pa za mladostnika, ne izide dobro. Mnoge raziskave z različnih področij (nevrološkega, razvojno psihološkega, socialnega ipd.) vedno znova potrdijo vlogo družine kot največjega varovalnega dejavnika ali pa, na žalost v mnogih primerih, kot enega glavnih ogrožajočih dejavnikov. 

V družinah, kjer zmorejo starši  vzpostaviti visoko mero topline in zaupanja, kjer zmorejo otroku postavljati in razlagati meje na način, da jih le-ta lahko razume, da jim lahko vedno bolj sledi in postopoma ponotranji, starši, kjer se uspejo v vsakega otroka posebej vživeti, se nanj uglasiti in ga "pogruntati" (kateri so njegovi talenti, posebnosti, koliko je občutljiv, kako mu kaj razložiti, da se bo obenem počutil sprejetega, pomirjenega in tudi usmerjenega na pravo pot), kjer starši zmorejo konstruktivno razreševati konflikte, razvijati iskrenost in čustveno ranljivost ter znajo odpuščati sebi in tudi otroku ... v taki družini se bodo otroci sproti naučili biti socialno spretni, čustveno inteligentni, zavedali se bodo pomena dostojanstva in ga na lastni koži čutili, pri drugih pa spoštovali. 

Na podlagi tega bodo zmogli v večini primerov ohranjati spoštljivost do drugih, se postavili zase na način, ki do drugih ne bo nesramen, prezirljiv, nasilen ipd. ter se bodo umaknili, ko bodo presodili, da bo to najbolj modra poteza in bodo za situacijo povedali staršem ali po možnosti poiskali odraslo pomoč. 

Slaba družba oz. vpliv sovrstnikov – kdo je nanjo imun in kdo ji zlahka podleže oz. v slabi družbi išče pripadnost?

Lahko bi rekli, da pri slabih družbah poznamo precej odtenkov. Nekatere skupine otrok ali mladostnikov so uporniške, počnejo zadeve, ki se jih odrasli ustrašimo, kar je čisto v redu, vendar pa je problem, če nanje odreagiramo restriktivno, z grožnjami, kaznovanjem ipd. 

To, da otroci ali mladostniki poskušajo tudi nevarne in mejne zadeve, je lahko tudi del odraščanja. Zato bo ocena, da je v slabi družbi, ki ji sledi zgoraj našteto, pogosto otrokovo stisko poglobila in okrepila možnost, da se bo prav te družbe še bolj oklenil. Otroci, ki se doma počutijo sprejete in staršem zaupajo, bodo kljub temu, da bodo poskusili kakšne neumnosti, uspeli ohraniti zdrave odnose in se prek razburkanih mladostniških let naučili ločiti, kaj počnejo drugi in kaj bodo počeli oni, čemu pa se bodo raje odrekli. 

Če otrok zaide v res slabo družbo, kjer vihra delikventnost, različne zasvojenosti, prezgodnja spolnost ali celo perverznost ipd., pa je pogosto odraz, da se v družini ne počuti dovolj sprejetega, ljubljenega, opaženega, da doma vladajo odtujenost ali napeto ozračje ali visoka stopnja konfliktnosti med starši. Ko se oz. če se razmere doma umirijo, tudi otrok lahko začne spoznavati sebe na bolj pristen način; kdo je, kaj bi rad počel, kako bi rad izkoristil svoje talente, kaj bi rad postal ... 

Si kot družba zatiskamo oči pred razsežnostjo problema medvrstniškega nasilja? Mnogi starši so se opogumili in zapisali lastne izkušnje, kako so otroci že več let žrtve nasilnih vrstnikov in da se v večini primerov zadeve niso uredile, dokler niso spremenili šole, okolja. Je to rešitev? Beg pred težavami? Na kakšen način pa bi se bilo primerno soočiti s tovrstno problematiko?

Prav boleče in krivično se mi zdi, da moram na to odgovoriti pritrdilno, da je res, da v Sloveniji nikakor nimamo primernih programov, ki bi otroke in mlade, pa tudi njihove skrbnike vzgajali in opolnomočili za življenje brez nasilja. Smo družba, ki je močno prežeta z nasiljem in kjer se tudi odrasli pogosto obnašajo nasilno, celo javno, na socialnih omrežjih, v službah, vzgojno-izobraževalnih ustanovah, v parlamentu in še mnogokje. 

To je velika sramota in tega bi se bilo treba lotili veliko bolj strukturirano in v temeljih, posebej po šolah, ki imajo v svojem poslanstvu tudi vzgojo. Do kvalitetnih izboljšav bi lahko prišli z dolgotrajnimi programi, ki bi bili vpeljani v različne vzgojno izobraževalne ustanove in bi vključevali tudi starše in skrbnike, bi lahko problem učinkovito izboljšali na dolgi rok. V šolo nenasilja bi bilo potrebno vključiti čim več deležnikov, ki bi jih učili najprej prepoznavanja nasilja (šolske delavce, starše in skrbnike, učence in dijake, voznike avtobusa ipd.). 

Naučiti jih je potrebno nasilje prepoznati, pomena empatije in izkušnje odpuščanja, naučiti protokol reagiranja v primerih, ko je situacija posebej zahtevna, znižati občutek sramu, ko nasilje prijaviš, znižati tesnobo, da ni vsaka potegavščina med sošolci medvrstniško nasilje, ki bi zahtevalo ukrep, in naučiti starše in skrbnike, kako naj opolnomočijo otroka, da se bo znal postaviti zase na primeren način ... 

Posebej težko je prepoznati različne oblike prikritega nasilja, kot so zafrkavanje, grdi in neprimerni vzdevki, opravljanje, nespoštljivo izražanje kritike, nesodelovanje, izločanje ipd. Naučiti bi jih bilo potrebno tudi protokol. Šole se zelo različno znajdejo, predvsem je odvisno od ravnatelja. Manjka pa jasnih smernic in učenja veščin. Podobni programi v tujini že marsikje potekajo in rezultati kažejo, da se je medvrstniško nasilje znižalo. 

To, da morajo bežati in se umikati žrtve, je krivično. Vendar dokler družba ne bo bolj ozaveščena in dokler sistem ne bo imel vzpostavljenih boljših praks, se bo to še vedno dogajalo. Še nedolgo tega so ženske bežale pred nasilneži, sedaj se počasi uveljavlja praksa, da raje pokličejo policijo in se umakne nasilneža. 

To je pravi vrstni red. Na žalost nasilja tudi strokovnjaki pogosto ne prepoznajo dobro, za kaj takega na žalost niti niso dovolj usposobljeni (v učnih programih ni predmetov/vaj, kjer bi to spoznavali, trenirali), pogosto zmaga tisti, ki se bolje znajde in ne tisti, ki bi mu pripadala pravica, kar je bedno in zastarelo. Upam, da se bo glede tega čim prej kaj izboljšalo.   

PREBERI ŠE: Učitelj Žiga: 'Tihi otroci so mnogokrat prezrti'

Kaj pa, ko izvemo, da je pravzaprav naš otrok tisti, ki izvaja nasilje nad šibkejšim? Kako postopati v tem primeru? Prav gotovo se je težko soočiti z občutki sramu ali razočaranja, a kakšni naj bodo nadaljnji koraki? Mnogi starši si zatiskajo oči in še naprej ščitijo svojega otroka, mnogi ne vedo, kako ravnati v tem primeru. Kakšen je vaš nasvet?

To je za starše gotovo zelo zahtevna in boleča izkušnja oz. spoznanje. Prva reakcija je zato pogosto šok, sram, želja, da to ne bi bilo res, da so se morda zmotili, izmikanje resnici ... vendar je pomembno, da se starši po tej prvi fazi zmorejo pomiriti in na zadeve pogledati konstruktivno. 

Mnogi starši mislijo, da morajo odreagirati blazno strogo in kaznovalno, češ da si bo otrok edino na tak način kaj zapomnil. Ta miselnost je močno zmotna, prav zgrešena. Ključno je, da so do otroka spoštljivi, da ga ne kaznujejo, se nanj ne derejo, ne odvzemajo pravic ipd. Na ta način starši ohranijo dostojanstvo, ki je temeljni kamen za most do otrokovega zaupanja, empatije, obžalovanja in izboljšanja situacije. 

Najprej naj se pri otroku pozanimajo, kako je do tega prišlo, naj mu iskreno prisluhnejo, naj ga skušajo začutiti. Večina otrok zmore biti v ljubečem, odprtem odnosu iskrena. Le peščica je takih, ki imajo s tem velike težave in že kot majhni manipulirajo, ne občutijo krivde, se lažejo kljub temu, da vidijo stisko drugega. Zato je škoda, če se starši ustrašijo svoje iskrene drže naklonjenosti, češ, da se bo otrok razvil v psihopata in so zato prestrogi, kaznovalni. 

Kot taki si v resnici ne zaslužijo zaupanja in otrok se bo izmikal. To je namreč naravni mehanizem, da se zaščitiš pred staršem, ki ga doživljaš kot ne-varnega. Čustveni stik v odnosu z otrokom je  najboljše zagotovilo, da se zadeve rešijo v pozitivni luči in da se bodo starši/skrbniki in otrok iz tega kaj naučili in vsi skupaj dozoreli. 

Obenem je to tudi priložnost, da se poglobijo v vas in v svoje odnose in poiščejo dejavnike, ki bi lahko temu botrovali. To je pogosto zahtevna, pa tudi boleča pot raziskovanja sebe in odnosov, vendar pogosto koristna in osvobajajoča. 

PREBERI ŠE: Družinska terapevtka: 'Nihče se ne rodi hudoben'

Kakšna pa je lahko preventiva na ravni šole? Kaj lahko učitelji ali ravnateljice storijo, da bi ustavili nasilno vedenje, v primeru, da starši ščitijo otroka, ki je nasilnik, in ne ukrepajo pravočasno?

Zelo dragocena je supervizija, ki se po šolah le počasi uveljavlja. Supervizija namreč omogoči varen strokovni prostor, podpre zaposlene, da se odprejo, se povežejo in ustvarijo skupni glas. Lahko se povežejo tudi s centri za socialno delo, lahko imajo izobraževanja in delavnice prepoznavanje prikritih oblik čustvene stiske otrok (recimo utišani/pretirano pridni otroci) ...

Pomembno se je neprenehoma izobraževati, se prek stroke povezovati in podpirati, saj se obrazi stisk skozi desetletja spreminjajo. 

Je tudi snemanje nekoga brez privolitve lahko nasilje? Kako postopati v tem primeru? Če izvemo, da naokoli krožijo posnetki ali fotografije z neprimerno vsebino in na katerih je naš otrok, zaradi česar je lahko v veliki stiski?

Vsekakor je to nasilje in celo zelo prikrito, obenem pa zelo invazivno, saj se to po spletu zelo hitro širi. Pogosto se zgodi, da ko takšno obliko nasilja opaziš, je že veliko škode narejene, za nameček pa niti ne veš, kdo je storilec, kar zadevo še oteži. Ponavadi storilci tovrstnih oblik le-te objavljajo z lažnih profilov. Dobro je to sporočiti tudi razredničarki, svetovalni delavki in narediti mrežo odraslih, ki bodo na to pozorni. Storilec tako vidi, da se zadeva preganja, in je več možnosti, da prej odneha. 

PREBERI ŠE: 'Odsev dejanj, ki jih napravijo otroci, je dostikrat odsev družbe'

Mnogi starši pravijo, da je najbolje, da se otroci v primeru nestrinjanja ali celo nasilja zmenijo kar sami. A v katerih primerih je to sprejemljivo in kdaj moramo odrasli poseči mednje? 

To prepričanje je precej zmotno in tudi nevarno tako za žrtve kot tudi za storilce. Eni in drugi se po takih dejanjih počutijo slabo. Žrtve so pogosto žalostne, osramočene, prestrašene, storilci pa se počutijo krive, obremenjeni so s strahom, da jih bodo drugi imeli manj radi. Pogosto to počnejo zaradi občutka manjvrednosti in osramočenosti. 

Res je sicer, da odrasli ne bomo posegli v vsako mikastenje med vrstniki ali sorojenci, vendar pa je pomembno, da znamo dobro presojati, kdaj je ruvanje v vlogi igre, kdaj pa je to v igri iskanja prevlade, moči nad drugim, dokazovanja, ustrahovanja in kar je še takega. Takrat je vedno potrebna prekinitev in pomiritev s strani odraslega. 

Dobro je tudi, da se potem pogovorijo, za kaj je šlo, da jim odrasli pomagajo prepoznati in ozavestiti čustva, ki so jih preplavljala, da so se tako vedli. Dragoceno je, če se lahko tudi opravičijo, vendar opravičila ni dobro zahtevati ali izsiliti, bolje je do tega pripeljati prek procesa pogovora, urjenja v empatiji. 

Kdaj pa je psihoterapija za otroke primerna rešitev? 

Ponavadi je psihoterapija dragocena za otroke, čigar starši se zaradi lastnih stisk ali okrnjene sposobnosti prepoznavanja občutkov, čustev ... ob otroku ne uspejo znajti sami in otrok trpi, kar se pri otroku pogosto kaže tudi prek različne psihosomatike. 

Starši se pogosto ob tem počutijo nemočne in potrebujejo posvet s strokovnjakom tudi sami.  Ni pa na žalost tako redko, da starši niti niso dovolj zainteresirani. Ta čustveni svet jim je tuj in prenaporen. Ne zmorejo vzpostavljati čustvene povezanosti ter zanimanja za otroke in pestre komunikacije z otroki.