Kako se o takem dogajanju pogovarjati z otrokom? 

O vsebinah, ki bi lahko otroka dodatno obremenile, se pogovarjamo tako kot o spolnosti: odgovorimo na vsebino, ki jo otrok sprašuje, brez dodajanja novih podrobnosti in podobno. Osnova je tak pogovor z odprtimi vprašanji, v katerem otroci lahko vprašajo, kar jih tare. Različno zreli bodo spraševali različne stvari. Pri najstnikih bomo pa tudi mi postavljali težka vprašanja. 

Če nek vrstnik naredi nekaj hudo narobe, je na primer tako vprašanje, ali naš otrok misli, da so tako dejanje starši otroku naročili. Povedal bo, da ne. In da tudi otroci in najstniki ravnajo po svoje. A zakaj ravnajo tudi tako očitno narobe? Otroke uvajamo v življenje z vrednotami, ki jih živimo. Ne z nauki. Če je streljanje v neki družini velika vrednota – zakaj se potem čuditi, da je otrok streljal? Taka vrednota je lahko tudi glasba – ne se čuditi, če nekdo od otrok rad posluša glasbo, drugi celo igra inštrument in tretji si želi biti dirigent. Ne želijo si pa streljati, ker to v tej družini ne šteje.

Kaj se moramo iz tega dogodka naučiti in kakšne spremembe uvesti?

Starši spoznati, kaj je normalno in kaj ni. Kaj sme otrok prinesti v šolo in kaj takoj vrže sum na nasilnost tega učenca in dvome v vzgojo staršev. Naučiti jih reševati težave na nenasilne načine. Svojim otrokom morajo starši prvi dopovedati tudi to, da kopiranje takih neumnosti posnemovalca pripelje v poseganje stroke in javnosti v družino, ne le v otrokovo življenje.

Sistemske spremembe so zagotovo potrebne, a pomembno vlogo imamo starši. Kaj lahko kot starši naredimo, da do medvrstniškega nasilja ne pride?

Do petega leta moramo otroka naučiti, narediti socialno sprejemljivega. Brez izgovorov. To ni naloga vrtca, to je naloga staršev, pomembnejša od glasbene šole in plesne pripravnice, mini tenisa in ne vem česa še vse. 

Medvrstniško nasilje se dogaja tudi pri nas. Pred kratkim smo bili priča pretepu dekleta, ki se je zgodil v Celju. Deklici noben ni priskočil na pomoč. Zdi se, kot da današnji otroci nimajo občutka za empatijo. Kako lahko starši otroka naučimo empatije in kdaj se to učenje začne?

Pred osnovno šolo. Žal veliko staršev nasede sodobnim, mehkim, da ne rečem želatinastim prijemom v vzgoji, ki pripeljejo do tega, da so starši senzibilni in čuječi, otroci pa divjaki. Ne govorim na pamet, povem zaradi povečanega pritiska staršev, ki so se z otroki znašli v nemogočih položajih, a so redno obiskovali strokovnjake s takimi prijemi. Potem pa pričakujejo, da naredim neke vrste servis na otroku, da bo nežen, občutljiv, socialen in topel.

Poleg učenja empatije je pri vzgoji zagotovo ključnih še veliko stvari. Katere bi vi izpostavili?

Center družine so starši, vse se vrti okrog njih. Če je središče družine otrok, adijo, srečno starševstvo, adijo, srečno otroštvo. Enako je s tistimi starši, ki so zdaj, ko imajo otroke, ugotovili, da se še niso samouresničili, da niso optimalno razviti in da rabijo čas zase. Ja, imejte ga, po 21. uri oziroma takrat, ko drugi starš polno skrbi za otroka.  

Kup staršev se ne zaveda, da je vzgoja vedno, brez izjeme, sestavljena iz dveh postopkov: da otroka navadiš nečesa novega. Navadiš, ne naučiš! Da obvlada. Drugi postopek, ki temu sledi, pa je, da otroka v tem omejiš. Potem je to vzgoja.

Primer: Otroka navadite vožnje s poganjalčkom, to je prva faza. Drugi korak je, da ga navadite, omejite, kje, do kje se sme peljati. Če druge faze ni, lahko vsakdo ugotovi, da je sama prva faza dobesedno smrtno nevarna, saj bo otrok zapeljal na cesto, pod avto.

Enako je s telefoni: Navadiš in omejiš! Pa še to, priporočeni najdaljši čas uporabe zaslonov za zabavo, ki so ga dale slovenske stroke, je napihnjen. Določite maksimalno tretjino tega časa. Za razvoj vašega otroka bo bolj zdravo in obvladljivo kot polna doza elektronske droge.