Nikoli več ne bo, kot je bilo …

S pogledom zaobjamem sobo, kjer čaka pripravljena posteljica in v njej velik rjav medvedek, ki naj bi pričakal novega stanovalca. Deklico ali dečka? Bomo videli. Ko se zaprejo vrata stanovanja, pomislim, da bom naslednjič skoznje vstopila kot mama. Ženska z odgovornostjo za novo življenje. In nikoli več ne bo, kot je bilo doslej. Zaključila sem staro poglavje, začenja se novo.

Hladna februarska noč in vožnja po deževnih ljubljanskih ulicah ter končno rdeča zgradba, ki v sebi nosi tisoče srečnih, a tudi manj srečnih zgodb. Zdaj gre zares. Tudi na moževem obrazu opazim napetost in v njegovih kretnjah živčnost. Negotovost. Tudi on bo prvič očka. Popadki se stopnjujejo. Kolena se mi šibijo. Straah!

Predpriprave. Vse prej kot prijetno. Ljudje pač nismo narejeni po božji podobi. Končno porodna soba. Ugotavljam, da bo res nekaj na tem, da popadki lahko krepko bolijo. Zarežejo v drobovje. Trajajo celo večnost. ''Dihajte, dihajte,'' slišim babico. Pride še ena in mi nekaj dopoveduje, na drugo uho mi prigovarja mož. Za kratek čas me spet zajame dvom, ali bom zmogla. Najraje bi vsem skupaj rekla: ''Pustite me že, dajte mi mir, ne grem se več!'' A vztrajam, saj nimam izbire. Minute se vlečejo kot ure. Diham, se sproščam, že pritiskam. Močna svetloba, žvenket kovine. Oh, kdaj bo vendarle konec? Parajoča bolečina in … šibek jok. Malo zatem močnejši, ki preglasi ostale glasove. Krč popusti. Olajšanje v hipu. Odprem oči in moj pogled se sreča z njegovim. Kot bi mi temne okrogle oči želele nekaj povedati. Za ta trenutek je bilo vredno trpeti. In vredno se je bilo roditi, iskati sebe, se učiti iz porazov, občutiti bolečino. Prehoditi pot, ki me je vodila do odločitve, da v svoj svet prikličem novo življenje.

Ljubezen na prvi pogled

Ljubezen na prvi pogled in zavezništvo za vselej. Neločljiva vez, stkana s prvim dotikom. Občutenje mehkobe toplega telesca. Tiha zaobljuba, da bom storila vse, kar bo potrebno, da se bo bitjece, ki je bilo še pred nekaj minutami del mene, vselej počutilo varno in ljubljeno. Skupaj bomo odkrivali lepote narave, preizkušali svoje moči, spoznavali skrite kotičke in tuje kraje. Da bi ti le bila usoda naklonjena in ti otroštvo napolnila z brezskrbnostjo in sproščenim smehom, ki ti bosta služila kot trden temelj tvoje nadaljnje poti!

''Ej, mami,'' me vrne v sedanjost še zaspan globok glas, ki je tedaj v moje dni vnesel novo mavrico. Mi pomagal dozoreti, izkusiti nova občutja in bolje razumeti sebe in svet. Zdaj je pred menoj vesel in samozavesten mladenič na pragu življenja, zazrt v obzorja, ki se rišejo pred njim, odločen, da jih doseže.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na