Nani Zeneli največ na svetu pomeni družina. Pa ne le hčerka Linda, sin Gentian, mož Gena in pasji član družine, temveč tudi Genovi sorodniki. Ob njih se počuti varno, ljubljeno in sprejeto z vsemi napakami ter pozitivnimi lastnostmi. Biti edinka je bilo zanjo v otroštvu največja kazen. Sedaj iskreno uživa med ljudmi, ki so jo vzeli za svojo, in jim je, kot sama pravi, po srcu, duši in temperamentu zelo podobna.

37-letnica je najbolj srečna takrat, ko lahko komu pomaga, najbolj pa jo žalosti odnos z njenimi starši. Le-ti namreč zveze z Geno ne odobravajo, ker je albanskega rodu.

Nana je v pogovoru za Bibaleze.si ekskluzivno spregovorila o svojem bolečem otroštvu, starših ter veselih in žalostnih trenutkih, ki sta jih z Geno preživela. Zaupala pa nam je tudi svoj pogled na življenje. Pomagati ljudjem je njeno vodilo …

To je zame zelo boleča tema, zaradi tega imam tudi psihoterapevtko ... V Sloveniji je sicer tabu, če imaš psihologa, psihiatra, toda jaz lahko to na glas povem, ker se zavedam, da imamo vsi ljudje vzorce iz otroštva, ki jih prenesemo v zakon, prijateljstvo ... Travme, ki sem jih doživljala, so posledica določenih dejanj iz otroštva. Od "klavstrofobije," za katero sva s psihoterapevtko ugotovili, da je sploh nimam, do depresije ... Vse to izvira iz otroštva. Zato je zame ta tema zelo boleča, vsaj za zdaj. Nekoč pa morda ...

Kako pa sta vas starša vzgajala?

(molk) Moja starša sta še danes poročena (molk). Pri nas doma sta bili dve vrsti vzgoje. Tako da ...

Torej sta vas mama in oče vzgajala vsak po svoje? Kakšna pa je bila razlika?

Razlika med njima je bila ogromna, zaradi česar sem postala razdvojen človek. (molk)
Otrok gre vedno tja, kamor njemu ustreza. Če je, na primer, mama rekla ne, oče pa ja, sem jaz izbrala tisto, kar je meni ugajalo. Kar pa za življenje absolutno ni dobro. Starša sta namreč tista, ki se morata dogovoriti v katero smer bosta peljala otroke. Četudi kot starš meniš, da partner nima prav, ne smeš tega nikoli pokazati pred otrokom. Partnerja je potrebno peljati v drug prostor, mu to tam povedati in argumentirati, zakaj ta in ta stvar ni v redu. Če pa doživljaš stvari, ko eden reče ja, drugi pa ne, ko se zaradi tega pred tvojimi očmi odvijajo prepiri ... to je pa najslabše, kar se lahko otroku zgodi. Seveda so še slabše stvari, govorim za svoj primer.

Iskreno povem, da so me največ naučili družba, ulica in Gena. Seveda sem nekaj vrednot pridobila tudi v otroštvu in domači vzgoji, ampak največ sem se naučila od Gene. On je namreč lepo vzgojen človek, z veliko ljubezni, spoštovanja, z velikima vrednotama, ki se jima reče iskrenost in poštenje. In vsega tega me je tudi naučil. Mora me pa še kaj, priznam!

Moji starši so si o njem ustvarili mnenje, še preden so ga spoznali. Stigmatizirali so ga na podlagi njegovega rodu. Menim, da je to zelo velika napaka, ki jo delajo že vse življenje. Jaz imam veliko južnih prijateljev in prijateljic in ob njih se odlično počutim! Počutim se varno, priljubljeno, ljubljeno in tudi sama jim izkazujem enaka čustva.

To je bil pri nas večen problem. Tudi kot otrok sem imela prijateljico muslimanko, česar starša nista odobravala. Zdi se mi grozno, da nekdo obsoja človeka, preden ga spozna.
Poleg tega je moj Gena človek, ki se rad pogovarja in pomaga starejšim ljudem. On je bil za moje starše pripravljen narediti vse na svetu, medtem ko ga oni niso bili pripravljeni sprejeti.

Pa so prišli na vajino poroko?

Ne, nobenega ni bilo! Ne tete, ne strica, ne babice ... V moji primarni družini ima namreč besedo moja mama. Prepričana sem, da si je oče želel priti ... ampak žal, tako je. Prišel pa je moj dragi prijatelj iz otroštva - Luka. On pozna mojo zgodbo in pravi, da me občuduje, da sem taka, kot sem, saj bi se on v mojem primeru že zdavnaj zlomil. Ampak jaz se ne zlomim. Vem namreč, kdo sem in kaj sem. Le takrat, ko je imel Luka na poroki govor, v katerem je omenil tudi to, da ne razume, da moji starši niso prišli, sem se malo zlomila.

Morda veste, zakaj jih ni bilo?

Njihov odgovor je bil, da ne hodijo na take poroke, kjer se ljudje streljajo. A to je zopet stigmatizacija.

Morda upate, da bodo sedaj, ko so lahko Gena spremljali v resničnostnem šovu BBS in ga tudi spoznali, spremenili mnenje (če so šov seveda gledali)?

Zelo. Hudo je.
Jaz upam, da so moji starši gledali Geno in zares si srčno želim, da bi spremenili mnenje.

Njegova karizmatičnost in smisel za humor! Takoj, ko je vstopil v sobo, me je očaral. Temen, postaven, visok, tiste lepe oči … oooh! Kar sapo mi je vzelo. Ampak pokazala mu pa tega nisem. Sem se pač delala, da mi ni mar zanj (smeh). Kasneje, ko sem ga spoznala, pa me je najbolj pritegnilo njegovo spoštovanje in posluh do drugačnih, revnih in šibkih ljudi.

Kaj pa, menite, da je njega pritegnilo na vas?

To, da nisem bila tipično hladnokrvna Slovenka, temveč sem bila vedno pripravljena pomagati.
Geni sem stala ob strani v tako težkih trenutkih, ko bi marsikatera ženska rekla: "Veš kaj, bolnega človeka jaz ne potrebujem!" Jaz nisem skopuška, egoistična, sebična in to je Gena pri meni opazil. In še vedno sem taka, nisem se spremenila. Vsi moji prijatelji mi pravijo: "Nana, ti nisi Slovenka! Ti si kot Balkanka - temperamentna, topla, sočutna, vedno pripravljena pomagati ..."

Ko je Gena zbolel za rakom na prostati, ste mu stali ob strani, kar zelo ceni in spoštuje. Menite, da sta po tej življenjski preizkušnji še bolj povezana?

Absolutno. Ko smo izvedeli, da ima raka, sem bila osem mesecev noseča. Tako so me na nek način pripravljali na porod, po drugi strani pa na to, da ga lahko izgubim. To je bila resnično življenjska preizkušnja. In preživela sva jo skupaj, drug ob drugem, zaradi česar sva danes še močnejša.

Vse na svetu - poleg mojih otrok!

Ste se potem, ko ste postali mamica, kaj spremenili?

Absolutno. Še bolj sem ljubeča in čustvena. V solze me je spravilo že hranjenje otroka. Ko sem videla, kako ljubek je, ko se hrani, sem se povsem raznežila …

Sicer pa sem že od nekdaj imela rada otroke. Zanje bi dala dušo in srce in to ne le za svoje, temveč tudi za tuje. Otrokom veliko pomagam humanitarno, le da tega nikoli ne obešam na velik zvon. Ogromno sredstev namenim revnim in bolnim otrokom. Pred kratkim smo organizirali humanitarno akcijo, na kateri smo zbirali šolske potrebščine za revne otroke. Torej, ja, imam posluh za otroke, materinstvo me je spremenilo in še več bom naredila zanje.

Gena nam je zelo lepo opisal vajina otroka, Lindo in Genija. Vidi se, da je zelo ljubeč in skrben očka. Kako bi opisali njihov odnos?

Gena je res ljubeč in skrben očka, je pa tudi njun najboljši prijatelj. Ko jih včasih opazujem, se lahko le čudim. Skozi igro ju vzgaja! Fantastično! V smisel za humor vključi vzgojo. Gena bi lahko o tem, kako vzgajati otroka, napisal knjigo.

Predvsem to, da spoštujeta sebe. Menim namreč, da če bosta spoštovala sebe, bosta tudi druge. To jima vedno ponavljam in poskušam dokazati s primeri. Prav tako se mi zdi pomembno, da sta poštena in iskrena do sebe ter seveda do drugih ljudi. Učim ju tudi, kako pomembno je, da držita skupaj. Nisem pa mama, ki bi otrokom vsiljevala svoje neizživete sanje.

Kako bi opisali svojo družino? Ste zelo povezani med seboj?

Ja, zelo smo povezani. Sedaj je bilo prvič, da smo bili toliko časa narazen. Čeprav z Geno tega nisva kazala, je bila za naju odsotnost od otrok velik šok.

Z Geno tudi finančno pomagata njegovi družini, kar se zelo razlikuje od navad povprečnih slovenskih družin, kajne?

Zelo veliko jim pomagava in ponosna sem na to. Ob tem ne pričakujem ničesar v povračilo. Že pred vstopom v BBS sem dejala, da bi del denarja namenila njim, če bi kdo od naju zmagal. Pomagati se mi zdi najbolj pomembno. Na misel mi ne bi prišlo, da bi si mi tukaj kupovali avtomobile, medtem ko ljudje na Kosovu nimajo za drva! Mraz je zunaj. Njihovi največji potrebi sta hrana in toplota … nimajo drugih želja. Mi tukaj pa imamo vsega na pretek …