Sujata Setia je fotografirala starejše pare in prikazala njihovo ljubezen, toda mnogi so očarani predvsem nad fotografijami, na katerih so z vnuki. ''Ko pogledam vse svoje družinske albume, ne obstaja niti ena fotografija, na kateri bi bila s starimi starši skupaj. Obstajajo slike z mamo, očetom, mojim bratom, tudi z mojim psom, potepuško muco, ki smo ji dali dom, ampak resnično nimam nobene z babico in dedkom. Vendar sta to osebi, ki sem ju imela najraje,'' je povedala za Bored Pando Sujata Setia.

V svetu, kjer so v središču mama in oče, se je treba kdaj vprašati, ali bi jim uspelo vse to storiti brez babice in dedka. In to je bil navdih za vse čudovite fotografije, ki so nastale. Sujata s pomočjo tašče Amme vzgaja hčerko Aayat in ceni to, da jo lahko pusti pri njej v varstvu, medtem ko ona opravlja delo fotografinje.

''Ko sem rodila Aayat, sem prestala obdobje, v katerem sem iskala lastno identiteto. Sem lahko mama, sestra, žena ali fotografinja? No, zakaj ne morem biti vse? Amma me je spodbudila, da sem ustanovila svoj fotografski studio. Ayat je bila stara 11 mesecev, ko sem dobila prvo naročilo. Spomnim se, da sem potem klicala Ammo in jokala. Naročnik mi je dal 460 evrov za opravljeno delo, in to je bil moj prvi zaslužek po poroki. Brez Amme mi to ne bi uspelo.''

Stari starši, ki včasih pazijo na vnuke ali pomagajo drugim v skupnosti, živijo dlje od tistih, ki ne skrbijo za druge, navaja študija iz Berlina. Če nenehno skrbijo, imajo popolno skrb za vnuke, lahko to negativno vpliva na njihovo zdravje, toda občasno varstvo prinaša prednosti starejšim, so zapisali raziskovalci v Evolution and Human Behavior.

''Če babice in dedki nimajo stika z vnuki lahko to negativno vpliva na njihovo zdravje,'' je povedala avtorica študije Sonja Hilbrand. Povedala je še za Reuter Health, da je ta mehanizem lahko globoko zakoreninjen v naši evolucijski preteklosti, ko je bila pomoč pri varstvu ključna za preživetje človeške vrste.

V študijo je bilo vključenih 500 oseb, starih nad 70 let, z njimi so naredili intervjuje in jih testirali od leta 1990 do leta 2009. Iz študije so izključili stare starše, ki so bili primarni skrbniki vnukov, temveč so upoštevali le tiste, ki občasno poskrbijo za varstvo. Primerjali so to skupino starejših s tisto, ki pomaga nedružinskim članom, prijateljem, sosedom, in starejšimi, ki ne pomagajo drugim.

V 20-letnem obdobju je bilo tveganje za umrljivost za tretjino manjše pri tistih babicah in dedkih, ki so poskrbeli za varstvo vnukov, kot pri tistih, ki niso prevzeli skrbi za vnuke.