Takrat štiriletni Matevž se je razpočil na blagajni, ker mu nisem hotela kupiti čokoladnega jajčka. Vrgel se je na tla in tulil: "Hočem jajček, hočem jajček!" Na srečo sem dovolj samozavestna, suverena in prepričana v svoj prav, da se nisem dala preveč motiti.

Sicer na videz mirno (čeprav bi seveda raje videla, da bi nakupovanje minilo brez trme, in mi je šel pošteno na živce) sem zlagala stvari v vrečke in Matevžu govorila: "Pomiri se, vse bo v redu. Tukaj sem. Pomiri se." Pri sebi pa sem ponavljala: "Bodi mirna. Dihaj. Saj je samo otrok."

Takrat se je oglasil "pameten" gospod, ki je stal za mano v vrsti: "Ja, kaj te mami nič ne uboga?" Nisem mu odgovorila, čeprav bi mu najraje kaj sočnega povedala. Raje sem se osredotočila na Matevža in nase, da sem ostala mirna.

Pomiril se je po približno 20-minutah. Objela sva se in takrat sem mu znova povedala, da sva šla v trgovino po kruh in solato, ne po čokoladni jajček. Strinjal se je, da sva se prej tako dogovorila in da njegov izbruh ni bil upravičen.

"Pametni" strici, ki se niso nikoli zares preveč ukvarjali s svojimi otroki

Kot mamica treh večkrat srečam "zelo pametne strice". Veliko imajo za povedati, ko vidijo otroka, ki se strma ali še huje - razpoči. (Pre)večkrat letijo opazke "kaj te mami nič ne uboga", "včasih se otroci niso tako obnašali", "joj, ubogi otrok" (čeprav je zadnja bolj v domeni babic).

Predvsem mamicam (ker očki po njihovem delajo prav, ker ne popustijo) delijo nasvete o vzgoji. Čeprav ne prosijo zanje, jih ne poznajo in jih nenazadnje niti ne potrebujejo.

Dejstvo je, da se generacija teh stricev ni pretirano ukvarjala z vzgojo svojih otrok, ko so bili sami očki malčkov. V času njihove mladosti je bila skrb za otroke v domeni žensk; ponekod na podeželju je celo veljalo, da moški nima kaj jemati v naročje otroka, dokler ni dopolnil treh let starosti.

Naši očetje so bili že malo bolj vpeti v družinsko življenje, čeprav so za večino nas skrbele mame. V njihovem času nismo videli očkov sprehajati dojenčkov v vozičku ali pripravljati stekleničke mleka.

Ko oče "svetuje" hčerki

Tako mi tudi moj oče zelo rad svetuje, čeprav ga v bistvu ne prosim za nasvet. V mojem otroštvu se ni preveč ukvarjal z mano. Gradil je kariero, čas, ki bi mi ga moral posvetiti kot oče, je kupoval z denarjem.

Vzgoja ga ni preveč zanimala, ko pa so nastopile težave (čeprav nisem bila preveč problematična), me je na hitro odpravil s kričanjem, po katerem me je poslal "v sobo na razmislek".

In itak so bili drugi vedno boljši, čeprav bi morala biti jaz najboljša. A nikoli si nisem niti trudila biti "najboljša", čeprav nisem bila daleč zadaj. Nisem hotela niti si nisem želela.

Danes ima moj oče kot dedek več časa in najraje bere ... teorijo. Prebira članke o vzgoji, o čudežnih otrocih, ki se že pred prvim letom starosti učijo angleško, o takih in drugačnih izkušnjah staršev.

Pogovarja se z drugimi dedki in babicami, ki seveda vedo o "pravilni" vzgoji njihovih vnučkov več kot njihovi starši. Najbolj ga skrbi, da ne bi otrok vzgajala permisivno, "ker so večkrat priznali in ugotovili, da je popolnoma zgrešena".

Ne gre pa mu najbolje, ko je treba teorijo uporabiti v praksi. Nekoč se je Matic na parkirišču vrgel na tla, ker ga nisem prvega dala v avtomobil. Normalno, da sem najprej v lupinico odložila takrat petmesečno Mijo, ampak Matic je bil utrujen in ni razumsko razmišljal.

Z mano in tremi otroki je bil tudi moj oče. Matevž je sam splezal v avtomobil, Matic se je jokal. Medtem ko sem ga mirila in držala v objemu (da ga ne bi kdo povozil), je moj oče stal za mano in ponavljal "pa ne more se tako obnašati, reci mu, naj preneha, ja, kaj je zdaj to ..."

Preden sem odpeljala, sem mu še razložila, da bom najmlajšo Mijo vedno dala v avtomobil prvo, da je on že dovolj velik, da sam spleza v avtosedež. Pomirjen se je strinjal. Oče pa ni razumel, ampak je moral povedati, da on meni ne bi dovolil, da bi se kot otrok tako obnašala.

Nisem se preveč pregovarjala z njim. Nisem imela ne volje ne energije, vesela sem, da je bil spet mir. In konec koncev so moji otroci, ne njegovi. Dejala sem mu, da bom razmislila in da se pač strinjava, da se ne strinjava.

Starši smo odgovorni za svoje otroke, ne "strici"

V vsakem primeru sem jaz njihova mamica in jaz sem odgovorna zanje (poleg njihovega očka). Vzgajava jih v odgovorne, sočutne, poštene, prijazne, pripravljene pomagati. Želiva, da vedo, da ne morejo vedno vsega dobiti in da so na svetu ljudje, ki nimajo ničesar.

Ni moj cilj, da so najboljši. Nočem jim naprtiti takega pritiska. Hočem, da so srečni. Prepričana sem, da bodo srečni tudi najboljši. Vsaj v očeh tistih, ki štejejo. Moji so zame vedno najboljši in najlepši. Vedno.

No, OK, so trenutka, ko se razpočijo na blagajni, ker ne dobijo bonbona. Takrat se pretvarjam, da jih ne poznam.

Ne, saj ne. Ne ganejo me (več) očitajoči pogledi “češ pokaži avtoriteto” mladenk in mladeničev brez otrok ter babic in dedkov, ki so v hitrem ritmu življenja že zdavnaj pozabili, kako so se nekoč razpočili njihovi otroci. Ne motijo me opazke v smislu “joj, ubogi”, “oh, kako je nevzgojen”, “ja, pa kupite mu že te bonbone, če ne, jih bom jaz”.

Če kdo, mi lahko soli pamet njihov očka. Če si upa, seveda.