Nasilje nad ženskami in dekleti je eno najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic. Žrtve zaradi strahu pred stigmo, sramom in nekaznovanjem takšnih dejanj velikokrat ne prijavijo.

Nasilje se kaže v fizičnih, psihičnih in spolnih oblikah, ki vključujejo:
- intimno nasilje partnerja (pretepanje, psihične zlorabe, posilstvo v zakonski zvezi),

- spolno nasilje in nadlegovanje (posilstva, prisilna spolna dejanja, spolne zlorabe otrok, prisilna poroka, nadlegovanje na ulici, zalezovanje, kibernetsko nadlegovanje in ustrahovanje ...),

- trgovina z belim blagom (suženjstvo, spolno izkoriščanje),

- pohabljanje ženskih spolovil,

- zakonske zveze z otroki.

Deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami, ki jo je izdala Generalna skupščina OZN leta 1993, opredeljuje nasilje nad ženskami kot vsako dejanje nasilja na podlagi spola, zaradi katerega ženske utrpijo oz. bi lahko utrpele fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje, vključno z grožnjami takšnih dejanj, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti – ne glede na to, ali se pojavljajo v javnem ali zasebnem življenju.

Stop nasilju!

Žal je nasilje nad ženskami tudi pri nas pogost pojav, ki velikokrat ostaja za zaprtimi vrati domov. Ženske, matere, hčere so v veliko primerih žrtve psihičnega nasilja (žalitev, groženj, omejevanja svobode, omalovaževanja, poniževanja), fizičnega nasilja (klofut, brc, ščipanja, udarcev, potiskanja ...) in spolnega nasilja (spolni odnosi pod prisilo, otipavanje, spolne opazke ...). Nasilje velikokrat utiša partner (grožnje) zaradi upanja, da bo nekoč drugače, zaradi strahu pred stigmo (osramočenost) in občutkov krivde. A zavedati se je treba, da nobeno nasilje ni opravičljivo, in čakanje na to, da bo nekoč boljše in da je morda 'udaril zadnjič', ne prinese lepših časov. Nasilje v partnerskem odnosu se z leti navadno le še stopnjuje in krepi, zato se je treba zaščititi že na začetku, ko se začnejo znaki nasilja v odnosu prvič kazati. Ženske se lahko za nasvet in pomoč obrnejo na centre za socialno delo, policijo, nevladne organizacije, svetovalnice, osebnega zdravnika. Prvi korak – spregovoriti o nasilju, je navadno najtežji, a tudi odločilen za to, da se nasilje preneha.

Velikokrat je tako, da se ljudje ne želimo vtikati v zasebne težave sosedov in znancev, zato ni nič nenavadnega, da kričanje ali zamolkli zvoki udarcev na drugi strani vrat ali stanovanja ostanejo namenoma preslišani. Z večjim ozaveščanjem ljudi, da je treba ob vsakršnem sumu zlorabe in nasilja ukrepati – bodisi s ponujeno pomočjo osebi, ki trpi nasilje, bodisi s prijavo ustreznemu organu ali instituciji. Najbolj enostavno je, če si zakrivamo oči in pustimo, da življenje teče dalje. A s tem težave le še krepimo in dovoljujemo, da je v 21. stoletju nasilje še vedno del naše družbe.

Sara: Ko je vrgel pepelnik vame, se je v meni dokončno prelomilo

Svojo izkušnjo nam je zaupala danes 34-letna Sara, ki je bila v svojih zgodnjih dvajsetih štiri leta v partnerski zvezi z nasilnim partnerjem. "Moje otroštvo ni bilo idealno, odraščala sem v tipični patriarhalni družini. Oče je bil vse, njegova beseda je bila sveta. Mama je bila tiha in zadržana, večkrat tudi sama deležna kakšne očetove klofute. A takrat smo se s tem sprijaznili, bilo je del naših življenj, o tem, da bi bilo lahko drugače, sploh nismo razmišljali. Ko sem začela odraščati, sem postajala vedno bolj uporniška, nisem več toliko ubogala očeta, odhaja sem od doma, in takrat se je oče začel znašati tudi nad mano. Ko sem mu kaj oporekala, sem bila deležna brce in grožnje, da me bo vrgel na cesto. Tega ni bilo malo. Ko sem šla študirat v Ljubljano, sem malo zadihala in spoznala še drugo plat življenja. Svet se mi je odprl. In potem sem spoznala fanta, bil je moj prvi. A tako kot povsod drugje so bili začetki lepi, a se je že po enem letu vse obrnilo na glavo. Takratni fant je bil tih in na prvi pogled prijazen, a globoko v njem je vrelo. Začelo se je pojavljati ljubosumje, kmalu mi je začel omejevati zabave s prijateljicami, a takrat se mi to ni zdelo nič kaj posebnega. A so se stvari stopnjevale. Če nekaj ni bilo po njegovo, me je žalil, poniževal … A sem tudi to sprejela kot del najinega odnosa. Tako je, če odraščaš v družini, kjer je vse narobe in sploh ne veš, da to ni ljubezen. Čez nekaj časa je začel svoje izpade besa vedno bolj uperjati name. Udarjal je ob steno s pestmi, uničil kar nekaj najinega inventarja, a nikoli nisem pomislila, da bi se lahko dejansko spravil tudi name. A se je. In to dvakrat. Prvič, ko me je odkril, da sem si kupila nekoliko dražji plašč – takrat je priletela prva klofuta, ki me je dobesedno odnesla v steno. Drugič pa, ko je odkril, da vsake toliko skrivaj kadim. Našel je pepelnik in ga tako močno zalučal vame, da bi mi lahko razbil glavo, če ne bi tako hitro odreagirala in se zaščitila z rokami. Takrat sem se zavedala, da je konec. Kot bi se nekaj v meni prelomilo in bi se na novo rodila. Trdno sem bila odločena, da izginem iz skupnega stanovanja, kot je le mogoče hitro. Nekaj mesecev mi je še pošiljal prijazna sporočila, naj se vrnem, da sva si usojena in da ga je samo tako močno skrbelo zame. Nisem se vrnila, nikoli več," pove iskreno. Na vprašanje, kaj bi danes naredila drugače, pa pove, da je težko govoriti o teoriji in pa: kaj bi, če bi. "Dejstvo je, da sem bila iz družine naučena, da odnosi niso ljubeči, zato tega nisem poznala. Vsekakor me je fant spominjal na očeta, saj sem se ob njem počutila, kot da nisem vredna nič. Res je, da bi lahko prej šla iz odnosa, a takrat pač vztrajaš, pa še sam ne veš, zakaj. Se mi zdi pa pomembno, da sem si upala to moro zaključiti in oditi. To je moja zmaga."

V primeru nasilja se lahko obrnete na:

- Društvo ženska svetovalnica (01 251 16 02)

- Krizni center za ženske, otroke in žrtve nasilja (031 233 211)

- Društvo Ključ (080 17 22)

- TOM telefon (116 111)

- Policija 113 ali 080 12 00 (anonimni telefon)

- Reševalci 112

Viri:

International Day for the Elimination of Violence against Women, United Nations

Ministrstvo za delo, družine, socialne zadeve in enake možnosti

Violence agianst women, WHO