Naloga odraslih je, da pomagamo tistim, ki so nemočni, in to so največkrat otroci, med katerimi so tudi žrtve nasilja. Zakonska in družinska terapevtka Polona Greif: "Četudi je navzven videti, da je otrok po starševskem zadiranju, kreganju in kaznovanju bolj ustrežljiv, vodljiv, priden, in imajo odrasli občutek, da je njihov pristop učinkoval, so v veliki zmoti." Več o tem si lahko preberete v pogovoru z družinsko terapevtko. 

Kako lahko prepoznamo otroka, ki je žrtev nasilja?

Težko je dati enoznačni odgovor, saj otroci stisko izkazujejo na različne načine – eni jo kažejo navzven, drugi se zaprejo vase. Otroci so deležni različnih oblik nasilja (fizično, psihično, zanemarjanje …) in v različnih odnosih (v družini, med vrstniki, na internetu, v drugih odnosih itd.). Med otroki opažamo različne izrazne simptome, vsem pa je skupno, da so preplavljeni s stresom, z neprijetnimi občutki in s težo, s katero se ne zmorejo sami soočati in razreševati. Ta notranja bolečina jih nato vodi v različne odzive, zelo močno odvisne od tega, kako so se ob starših naučili ravnati ob stiski.

Ker je naš psihični aparat tesno povezan s telesom, pušča doživljanje nasilja svoj odtis tudi na telesni ravni – boleč trebuh, glavoboli, utrujenost, povečana ali zmanjšana senzitivnost na dražljaje …

Ob tem gre opozoriti, da imamo pogosto pod besedo nasilje najprej v mislih težje stvari, težja fizična dejanja nad otrokom (pretepanje, zlorabe ipd.), premalo pa smo še razvili tankočutnosti za prepoznavanje in odzivanje na telesno nasilje, ki je v naši družbi še vedno v mejah sprejemljivega – šeškanje, zadiranje. Kje je šele odzivanje na psihične oblike nasilja, kot so kaznovanje, sramotenje, ignoriranje ipd., ki so najmanj enako škodljivi kot fizično nasilje.

Prav tako je za otroka težka, stresna in nasilna izkušnja, če mora nasilje spremljati, opazovati. Naporno je že spremljati starševski prepir; če pa je odnos med staršema še bolj zapleten, obremenjen z bolečino ali celo s težjimi vedenji, je to za otroka stres, ki presega vse njegove sposobnosti, da bi se z njim soočil sam.

Posledice, ki so običajne pri otrocih, nad katerimi se izvaja nasilje? Na primer, čustveno-vedenjske težave?

Nasilje je za otroka stresno stanje, na katerega se vedno odzoveta tako psiha kot telo, zato obe dimenziji utrpita posledice. Nobeno nasilje ne more otroku prinesti koristi, pač pa gre otrokov razvoj s tem vedno bolj ali manj v minus. Četudi je navzven videti, da je otrok po starševskem zadiranju, kreganju in kaznovanju bolj ustrežljiv, vodljiv, priden, in imajo odrasli občutek, da je njihov pristop učinkoval, so v veliki zmoti. Otrokov notranji svet je preplavljen s stresnimi hormoni, z neprijetnimi občutji manjvrednosti, osramočenosti, nesposobnosti, odrinjenosti, neprimernosti, osamljenosti in še bi lahko naštevali, to pa nadalje oblikuje njegovo vedenje, doživljanje, razmišljanje. Seveda v nefunkcionalne oblike.

Ob nasilnih odnosih otrokom ne uspe razviti dobrih in konstruktivnih strategij zaščite, zato so tudi v kasnejših odnosih pogosto deležni različnih oblik nasilja ali pa so sami nasilni in se tega ne zavedajo. S tem pa se še poglablja občutek nemoči, osamljenosti itd. Prav tako ne morejo v nasilnih odnosih razviti spretnosti reguliranja čustev, zato jih le-ta nekontrolirano preplavljajo – in tukaj se ponovi vzorec nasilja. Nasilje povzroča večplastno škodo za zdrav razvoj otroka.

Naj omenim še eno področje, kjer lahko odrasli razvijamo več tankočutnosti pri zaznavanju nasilja. Najpogosteje se ukvarjamo z otroki, ki svojo stisko pokažejo navzven, v preveliki meri pa spregledamo otroke, ki svojo stisko skrijejo navznoter – to so utišani otroci. Ti otroci bodo vedenjsko pogosto zelo sprejemljivi, celo zaželeni (npr. v razredu), saj so mirni, izredno sledljivi, sodelovalni, ne razdirajo skupine, učno so lahko uspešni učenci. V sebi pa ne nosijo nič manjše teže kot otroci, ki stisko pokažejo skozi spremenjeno in/ali izredno izrazno vedenje. Zanje se moramo odrasli naučiti senzibilnejšega prepoznavanja njihovega izražanja čustvenega sveta. Sicer pa nam taka senzibilnost in odzivnost že v osnovi pripadata v odnosih, tako da bo razvoj te spretnosti doprinesel za vse odnose.

Kako lahko pomagamo takemu otroku?

Otrok v stiski vedno potrebuje umirjeno odraslo osebo, ki se bo spoštljivo odzvala. Osnovna odgovornost za intervencijo je torej na odraslih. Vsako ignoriranje ali prelaganje reševanja stiske na otroka je neprimerno. Otrokova temeljna potreba je imeti občutek varnosti, imeti ob sebi ljudi, na katere vedno lahko računa, da ga bodo varovali, zavarovali, sprejeli, razumeli. In to še posebej velja, kadar smo v stiski.

Pri tem je treba poudariti, da je v stiski tako tisti otrok, ki je deležen nasilja, kot tisti, ki izvaja nasilje. Takrat oba potrebujeta sočutno pomoč odraslih, da jima pomagajo do pomiritve.

Varnosti pa ne vzpostavimo kar tako, čez noč. Otrok si skozi izkušnje z odraslimi zgradi notranji smerokaz, kaj lahko naredi, ko je v stiski. Otroci, ki so s strani odraslih pogosto deležni nasilja ali pa zavrnitve, ko poiščejo pomoč, počasi izgubljajo zaupanje in gotovost v odrasle ter se začnejo naslanjati na lastne vire moči. Ker pa so otroški mehanizmi za srečevanje s stisko še precej nezreli, so tudi njihove metode samopomoči pogosto neustrezne. Sedaj že lahko slutite, kako se otrok ponovno znajde v začaranem krogu, ki vodi v utrjevanje vzorca doživljanja, razmišljanja in vedenja. Tako se nasilje ohrani, prenese v naslednjo generacijo.

Zato je pomembno, da odrasli pri sebi prepoznamo, kdaj smo grobi (bodisi v besedah bodisi v dejanjih) in da smo pripravljeni spreminjati oz. izboljševati svoj odnos do drugih. Tukaj se začne! Otrok pa potrebuje spoštljiv in umirjen pogovor, občutek, da ga sprejemamo s tem, kar nam pove, da mu verjamemo in da mu damo zagotovilo, da mu bomo pomagali.

Vrstniško nasilje: 

Otrok, ki doživlja stisko, strah, tesnobo, noče v vrtec ali šolo in podobno … Kako se pogovoriti z otrokom o tem? Na primer, kako naj se odziva, če ga kdo udari?

Otroka spodbujamo, da v primeru občutka, da mu ob vrstniku ni prijetno, da se mu dogajajo stvari, ki mu niso prijetne, ali ob njem doživlja celo težja občutja, postavi mejo z besedami – pove, da ne želi, da se mu to počne. Če oseba na drugi strani tega ne sprejme, ne spoštuje in ne odneha z nasilnim vedenjem, potem mora žrtev poiskati odraslo osebo, ki bo pomagala. Odrasli pa moramo poskrbeti, da se zavzamemo za stisko, ki jo pred nas prinese otrok.

V primeru medvrstniškega nasilja se pogosto srečamo z razmišljanjem odraslih, da se morajo otroci sami pogovoriti in rešiti konflikt. Otroci se kdaj res sami dogovorijo okoli kakšnega nestrinjanja ali prepira ter ob tem pilijo svoje socialne spretnosti, vendar to zmorejo otroci v relativno umirjenem stanju, ko so sami v "dobri koži" in če so sicer v življenju deležni nenasilnih odnosov. Sicer pa je zmotno razmišljanje, da morajo otroci sami čez takšne situacije. Prav tako je neprimeren odziv "Udari nazaj", saj ga s tem učimo, da nasilje reši težavo, kar pa vemo, da je ravno nasprotno – nasilje rojeva novo nasilje.

Zatakne pa se, če je otrok že od doma navajen, da se njegovega odziva ne spoštuje – takšna izkušnja se začne že zelo zgodaj, ko mamica ne upošteva dojenčkovih, malčkovih, otrokovih znakov, njegovih odzivov (znakov, da je lačen, da mu nekaj ni prijetno ali da kliče mamico k sebi). Že takrat otrok prilagaja svojo notranjost zunanjemu svetu, četudi na ceno lastne bolečine. Ob vrstnikih pa ta vzorec samo še ponovi, saj mu je samo to znano, drugače ne zna, niti drugačne poti ne pozna. Zato je izrednega pomena, kakšnih odnosov je deležen otrok v domačem okolju, saj se tam ustvari temeljni vzorec delovanja, odzivanja, vedenja.

Kako ukrepati, če otrok posnema starša, ki je agresiven, na primer tudi v odnosu do drugih otrok? Kako mu pojasniti, da nasilje ni sprejemljivo?

Tukaj je večje vprašanje, kako temu odraslemu pojasniti, da njegovo nasilje ni sprejemljivo. Verjamem, da bo odraslim v veliko pomoč, če se bodo v spominu sprehodili skozi svoje izkušnje nasilja ter kako so v svoji globini in resnici doživljali takšen situacije. Iz tega vzdušja naj pomislijo, kaj bi takrat potrebovali od odraslih. Tako se jim bo lažje vživeti v (svoje) otroke in jim pomagati na način, da bodo otroci lahko pomirili notranjo stisko in se naučili spoštljivih in varnih odnosov.

Z otrokom pa se je seveda treba pogovoriti o tem, kako se on počuti – s pretepanjem kaže, da je v stiski, da ga nekaj moti, jezi, boli. In nujno je, da lahko najprej posvetimo pozornost temu, torej njegovemu doživljanju. Od nas odraslih bo to terjalo trud, da se potrebi po moraliziranju, podučitvi (in torej tudi naši lastni jezi) odpovemo. Šele ko se bo otrok uspel potolažiti in bomo v njegovem vedenju videli, da se je pomiril, se bo smiselno pogovarjati in z njim razmišljati, zakaj takšno vedenje ni bilo v redu, kaj je želel s svojim pretepanjem urediti/povedati, kako je osebi, ki jo je udaril ipd. Na ta način se bo otrok učil uravnavati svoja čustva in vedenje ter razvijati empatijo, ki bo temelj dobrih odnosov, v katerih se bo nahajal.

Vzorci, zaradi katerih bo imel lahko težave tudi pozneje v odnosih? Kdaj je potrebna strokovna obravnava?

Nasilje je način vedenja ob določenem načinu čustvovanja. Načina čustvovanja se naučimo ob ljudeh, ob katerih odraščamo. Postane naš notranji delovni aparat, zato rečemo, da razvijemo vzorec vedenja, saj ta naš notranji aparat dela vedno isto, razen če ga predelamo. Dokler vzorca ne predelamo, ne spremenimo, bomo vedno ravnali, doživljali, se odzivali na enak način – kot otroci, nato kot mladostniki, naposled kot odrasli.

Strokovna obravnava je dobrodošla vedno, kadar se pri nekom izkazuje nefunkcionalno vedenje, ki ne izzveni (v primeru, da je to pri otroku, je potrebna obravnava skupaj s starši, saj ob njih oblikuje vzorce), ali pa starši, ki so preveč negotovi in potrebujejo pomoči pri razvoju varnega starševstva.

Nasvet za vse starše, katerih so bili otroci žrtve nasilja (od enega od staršev, vrstniško nasilje itd.)?

Najprej je nujno čim prej vzpostaviti varnost in na ta korak ne smemo čakati. Stiska iz nasilja je zoprna, neprijetna in izredno kompleksna – med drugim prebudi veliko sramu, ki ne zaznamuje samo otroka, pač pa tudi odraslo osebo, katere otrok je žrtev nasilja. Zato se odrasli pogosto zavijejo v molk in se izogibajo pomoči drugih. Vendar je nujno, da zgradimo mrežo podpore in pomoči – vsaj še ena oseba mora vedeti, kaj se dogaja, za navzočnost nasilja – oseba iz družine, šole, CSD, policija …

Starše bi spodbudila, da se opogumijo, da se nasilju zoperstavijo in verjamejo, da je težave, zaplete in nesporazume mogoče reševati tudi na spoštljiv, varen, za odnose spodbujajoč način. Kadar pa čutijo, da tega ne zmorejo, naj si poiščejo strokovno pomoč, saj se morajo kot starši naučiti srečevanja z nasiljem – to jim pripada zaradi njih samih, kot zaradi njihovih družin in otrok. Le tako bodo lahko razvili tople in ljubeče odnose.

Pomembno je, da otroke spodbujamo, da o stiskah spregovorijo in se pogovarjajo z odraslimi, ki jim zaupajo. Poleg skrbnikov in vrstnikov otroke običajno dobro poznajo tudi njihovi učitelji, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci. V pomoč le-tem UNICEF Slovenija organizira brezplačni spletni seminar "Kam se je skrilo nasilje?", v torek 22. septembra med 14. in 16. uro. Na seminarju bo zakonska in družinska terapevtka Polona Greif podala smernice za prepoznavanje nasilja v družini, zanemarjanje ali zlorabo otrok v času omejevalnih ukrepov. Prijave zbira Neja Čopi, vodja programa Učenje o otrokovih pravicah, do zapolnitve mest, na neja.copi@unicef.si.