Gordana je bila v tretjem letniku srednje šole, ko ji je načrte prekrižal simpatični Tomaž. Bil je nekaj let starejši od nje. Zaljubila se je v njegov uporniški pogled, v njegovo kljubovalnost vsemu svetu. Privlačil jo je, ker ni poznal meja in, kot je dejal sam, se ni nikogar bal. Popolnoma ji je zmešal glavo in nič drugega ni več obstajalo. Ne šola, ne dom, ne starši in prijateljice. Le on.

Kmalu je zanosila. Otroka se je veselila, pa čeprav je imela komaj 17 let. Le nekaj dni pred svojo polnoletnostjo je rodila deklico. Sanjala je, kako so srečni, kako so prava družina. Sanjala je o svoji hiši, čeprav so se vsi trije stiskali v njeni sobici.

»Starša sta se sprva jezila, kričali smo drug na drugega. Ko pa sem povedala, da sem noseča, sta se sprijaznila, da bosta morala skrbeti še za mojega otroka. Tudi za Tomaža, saj je bil brezposeln,« pripoveduje Gordana.

»A takrat mi je bilo vseeno. Nisem trezno razmišljala. Bila sem prepričana, da je to dolžnost mojih staršev, da skrbijo za nas, dokler si ne opomoremo in gremo na svoje.«

A Tomaž ni našel službe. Počasi ga hči ni več zanimala, niti Gordanina postelja. Pričeli so se prepiri. Gordana je začela bolj trezno razmišljati in sprevidela je, da se ne bo spremenil. Da nikoli ne bo našel službe, da nikoli ne bo hiške in družine. Z njim ne.

»Razšla sva se po številnih prepirih, celo klofutah z obeh strani, ko je bila hči stara osem mesecev. Ni ga zanimala. Nekaj časa je še nosil denar zanjo, potem pa pozabil. In ostali sva sami.«

Starši so molčali, niso kazali s prstom nanjo, nekako so upali, da se bo pobrala sama. Gordana je svojo neuspešno zvezo označila za polom, za izgubljeno priložnost in zaprla se je vase. Hodila je v službo - šolo je obesila na klin - in skrbela za hčer.

»Še sama ne vem, kako sva se spoznala. Kar naprej je bil nekje v moji bližini in me ogovarjal,« se spominja prvega srečanja z Brankom.

In bil je vztrajen, Gordana mu je bila že dolgo všeč. A potrebovala je čas, zato sta bila skoraj dve leti le prijatelja. Bil je njena rama, na katero se je lahko naslonila in jokala. Znal pa ji je zvabiti tudi nasmeh na usta. Sprva sploh ni pomislila nanj kot na moškega, bil je prijatelj in s takimi očmi ga je tudi gledala.

»Bili smo na pikniku. Sedela sem na odeji, Branko pa se je igral z mojo deklico. Tako lepo, odkrito, tako poln ljubezni jo je gledal. Kot pravi očka! Začutila sem, da je v njegovem objemu varna. Da sva obe varni in ljubljeni! Takrat se je v meni nekaj premaknilo in na dan je prišla res prava ljubezen. Ljubezen, ki se rodi iz spoštovanja in občudovanja in ne iz naivne zaljubljenosti,« je pripovedovala Gordana.

Postala sta par in najbolj srečni so bili njeni starši. Mati ji je povedala, da sta z očetom držala pesti, da se bo zgodilo, saj jima je bil Branko zelo všeč. Zgradila sta hišo in Gordana je rodila še sina. Ves čas pa jo je nekje zadaj glodal črviček. Kako naj ga kliče njena hči? Od njega prejema očetovsko ljubezen, toda on ni njen oče. Njen pravi oče je neznano kje in se zanjo sploh ne zanima.

»Nekega večera je Branko predlagal, da jo posvoji. Najprej sem le začudeno gledala vanj, nato pa olajšano prikimala. Seveda. Le zakaj ne bi bila njegova, če pa dejansko je!«

Tomaž se je strinjal, brez premišljevanja se je odrekel hčerki in Branko jo je lahko posvojil.

Gordana je bila srečna, tako zelo srečna, ko ga je hči prvič poklicala očka in ko jo je Branko objel in zaprl oči, da bi zakril solze sreče.