Sladek oranžni sadež spada v družino rutičevk. Pomaranča, še posebej sladka (citrus sinesis), je pravzaprav hibrid med pomelom in mandarino ter zraste na cvetočem zimzelenem drevesu, visokem približno tri metre. Drevo izvira iz Jugovzhodne Azije in so ga že 2500 let pred našim štetjem sadili na Kitajskem. Ime sadeža izvira iz klasičnega jezika indijske podceline, sanskrta, pravijo pa mu tudi kitajsko jabolko ali nemško Apfelsine oziroma Apfel aus China in danes velja za najbolj prodajano vrsto sadja na svetu, piše Brigitte Kranz.

Kdaj natančno je drevo začelo rasti v Evropi, ni povsem znano, a je Krištof Kolumb njene pečke leta 1493 prinesel na Haiti, od koder se je sadež razširil v druge dele Severne Amerike. V 16. stoletju je bilo gojenje pomarančevcev v Evropi preprosto moderno, ljudje so ga oboževali zaradi vedno zelenih svežih listov, omamno dišečih cvetov in bleščeče barve sadežev. Da bi lahko drevesca preživela ostre zime, so prav posebej za njih gradili oranžerije z velikimi okni. V Evropi so pomarančevce začeli gojiti v 16. stoletju na Portugalskem in v Španiji, a so v Valenciji šele po letu 1792 uredili prve večje plantaže, od koder še vedno prihaja tretjina svetovnega izvoza. Pridelujejo jih še v ZDA, Braziliji, Mehiki, Izraelu in Italiji.

Rumene ali rdeče?

Poznamo tri kulturne oblike pomaranč. Sorto jafa, rdeče in rumene. Jafa pomaranče skoraj nimajo pečk, njihova debela lupina je zelo žive barve, na spodnji strani pa je še en majhen sadež, ki je videti kot popek.

Meso rdečih pomaranč je zaradi intenzivnega pigmenta rdeče, včasih je rdeča tudi njihova lupina, od vseh pa so najpogostejše rumene, te nimajo pečk, so sočne in rahlo kiselkaste. Barva lupine je odvisna od posamezne sorte in ne vpliva na kakovost sadeža.

Danes pomarančo uživamo v obliki celih sadežev, veliko jih tudi predelajo v sok, zlasti v Angliji pa je zelo priljubljena pomarančna marmelada. A niso uporabe le v sladicah, dobro se ujemajo tudi s toplimi jedmi in različnimi vrstami mesa, kot sta raca, piščanec in ribe. Če imamo srečo in v trgovini najdemo neškropljene pomaranče, lahko njihovo lupino uporabimo v jedeh, saj jim da prijeten grenak okus, iz nje pa izdelujejo tudi oranžat. Pomarančno olje se uporablja kot aromatični dodatek pri peki peciva, za bonbone, likerje in v kozmetični industriji, voda iz pomarančnih cvetov pa je stara arabska začimba, ki jo pridobivajo z destilacijo dišečih cvetov pomarančevca.

Kaj se skriva pod lupino

Pomaranče vsebujejo veliko vitaminov, bogate so zlasti z vitaminom C, vitamina B, biotina in folne kisline, še posebno rdeče pa so vir vitamina A. Imajo diuretičen učinek in delujejo poživljajoče. Cvetovi pomarančevca blažijo krče, njihov čaj pa pomirja in spodbuja zdrav spanec.Pomaranče vsebujejo zdravilne fitonutriente, ki so skupaj z vitaminom C znani kot močni antioksidanti. Flavanoni, tipi flavonoidov v pomarančah, ki vključujejo tudi molekulo hesperetin pa nižajo visok krvni pritisk in raven holesterola v krvi ter delujejo protivnetno. Največ hespertina pa vsebujeta ravno pomarančni olupek in bela mrena, ki pokriva sadež, zato ga pomarančni sok ne vsebuje skoraj nič. 

Recepti

Pomarančna raca z zeljem 

Poletni jogurt

Zdrav napitek