Kolikor je dolga zgodovina človeštva, tako dolga je tudi zgodovina dojenja. V tradicionalnih okoljih je mrežo sestavljalo razširjeno žensko sorodstvo – matere, stare matere, sestre, tete in tako naprej, ki so živele blizu in so bile hitro dosegljive. Ženske pa imajo danes številne vloge, ki daleč presegajo skrb za dom in družino, kar še povečuje potrebo po mreženju. Žal danes številne ženske nimajo ustreznih povezav, da bi se nanje oprle, kot je bilo to razširjeno v preteklosti. 

PREBERI ŠE: Razbijamo najbolj pereče mite o dojenju

Adaptirano mleko je relativno nova stvar v zgodovini človeštva, zato je na mestu vprašanje, kako so ženske, ki niso mogle dojiti, prehranjevale svoje otroke pred izumom mlečne formule. Obstajal naj bi cel niz improviziranih alternativ materinemu mleku, več o tem pa si preberite v kratkem zgodovinskem pregledu dojenja. 

Dojilje, ki so dojile tuje otroke

V obdobju antike je materino mleko veljalo za sveto. Babilonci, Egipčani in Grki ter Rimljani so dojenje sprejemali kot naraven in zaželen način hranjenja dojenčkov. 

Že 2000 let pred našim štetjem so se ženske posluževale metode, ki je danes bolj redkost kot pravilo. Če niso mogle same dojiti, je otroka podojila ženska, ki je imela mleko. To so bile lahko sorodnice, ki so bile tudi same matere ali pa služabnice. 

V takratnih časih pa je bilo to precej pogosto, saj je bila zdravstvena oskrba takrat še pomanjkljiva in so ženske umirale pri porodu, zato so otroke dajali podojiti ženskam, ki so imele mleko. V nekaterih družbenih slojih pa dojenje s strani matere preprosto ni bilo zaželeno, zato so otroke dajali podojiti svojim služabnicam ali dojiljam.

Glinene posode

Med arheološkimi izkopavanji so našli glinene posode, za katere predvidevajo, da so bile napolnjene z živalskim mlekom, npr. kozjim, oslovskim, konjskim ali ovčjim. Te posodice so uporabljali za hranjenje otrok, katerih matere niso mogle dojiti. Ravno tako so za isti namen uporabljali tudi živalske rogove in lesene posode.

Tovrstne alternative pa žal niso bile ustrezne, niti higiensko neoporečne, zato je bilo veliko primerov, ko so se otroci zaradi neprimernega načina hranjenja zastrupili in umrli. 

Namočen kruh in žitarice 

Med 16. in 18. stoletjem so dojenčke v primeru, da dojenje ni bilo možno ali otrok ni dobro sprejel kravjega mleka, hranili s pomočjo posebnih posodic, ki so omogočale, da je hrana zdrsnila otroku v usta. Hranili so jih z juhami iz vode in kruha, občasno so dodali tudi sladkor, moko ali vino, redkeje mleko. Ravno tako so za hranjenje dojenčkov namakali tudi žitarice v kokošji juhici. 

Iz antike se je prenesla tudi miselnost, da se prek dojenja na otroka prenašajo lastnosti in temperament, zato je bilo zelo pomembno, kdo otroka doji. Najem dojilj in uporaba nadomestkov sta bila takrat še zelo razširjena. Zaradi številnih primerov slabega ravnanja z dojenčki s strani dojilj kljub zakonom in pogodbam ter določilom, ki so jim bile podvržene, a jih niso izvajale, se je začela dvigovati zavest o tem, da je najbolje, če se otrok doji pri svoji mami.

Iznajdba mlečne formule oz. adaptiranega mleka 

Leta 1853 je Gale Borden dodal sladkor in prekuhaval mleko, dokler ni iznašel tako imenovanega kondenziranega mleka, ki ga je med drugim prodajal tudi kot nadomestek za hranjenje otrok. To mleko je hitro postalo alternativa materinemu mleku. 

Prve formule adaptiranega mleka pa je ustvaril kemik Justin von Liebig, ki je ustvaril, patentiral in prodal eno izmed prvih mlečnih formul za otroke. Na začetku je bila mlečna formula v tekočem stanju, šele potem so razvili obliko mleka v prahu. Do leta 1883 je bilo na trgu že 27 patentiranih vrst hrane za dojenčke, večina vrst pa je bila mastna, sladka in neprimerna za dojenčke, saj je vsebovala izjemno malo hranilnih vrednosti. Mlečna formula, ki je predstavljala rešitev za vse nedojene otroke, je postopoma izpodrinila poklic dojilje in ročno hranjenje ter povzročila skorajšnje izumrtje dojenja v 70. in 80. letih 20. stoletja.

Kako je z dojenjem danes?

Strokovnjaki so z leti ugotovili, da je dojenje izjemno pomembno tako za mamo, ki je rodila, kot njenega dojenčka. Materi dojenje pomaga, da si lažje opomore od poroda, ker se ob otrokovem sesanju krči maternica in se zmanjša izguba krvi. Manj je dovzetna za bolečine, prolaktin  in oksitocin izboljšata njeno razpoloženje in ji omogočata spanje tudi podnevi. Ob dojenju mati spozna svojega otroka in si pridobi samozaupanje, da ga bo lahko hranila, negovala in skrbela zanj.

Dojenje je najbolj naraven način prehranjevanja za dobro rast in razvoj otroka, saj se žensko mleko popolnoma prilagaja potrebam dojenčka. Dojenje ni samo hranjenje otroka, v dojenčku zbudi tudi veliko ugodja, mu zagotavlja bližino in daje občutek varnosti. Učinkovito deluje tudi proti okužbam prebavil in dihalnih poti. Dokazano je, da so dojeni otroci tudi v odraslem obdobju bolj odporni proti različnim boleznim.

Posledično stroka spodbuja dojenje otroka, dokler tako odgovarja mami in otroku oz. vsaj do dopolnjenega šestega meseca starosti, lahko pa seveda tudi dlje. K temu so naravnane tudi mnoge ustanove, dojenje spodbujajo na javnih krajih, zakonodaja pa omogoča celo dojenje na delovnem mestu. Več o tem si lahko preberete tukaj.