Izraz helikoptersko starševstvo je leta 1969 v svoji knjigi z naslovom Med staršem in najstnikom prvi omenil psiholog in vzgojni svetovalec dr. Haim Ginott. Helikopterske starše je opredelil kot preveč zaščitniške starše, ki so prekomerno vpeti v otrokovo življenje. S svojo pretirano vzgojno angažiranostjo ga omejijo pri raziskovanju življenja, pridobivanju pozitivnih in negativnih izkušenj ter učenju na lastnih napakah. Seveda je pri tem pomembno poudariti, da je biti skrben in vključen starš nekaj pozitivnega, saj omogoča ustvarjanje tesnejše vezi z otrokom ter poveča možnost, da bo odrasel v zdravega in srečnega posameznika. A pri tem je treba vedeti, kjer je meja med obema. 

Kje je črta, ki ločuje vključenega starša od prekomerno vpetega? 

Skrbni starši naj bi svoje otroke varovali, spodbujali, podpirali ter tako vzgajali čustveno, fizično in socialno zdrave odrasle. V ta namen se pričakuje, da bodo uporabljali prakse, ki so razvojne ustrezne in skladne s prevladujočimi družbenimi in kulturnimi normami. A prekomerno angažirane starše, ki so tako zelo vpleteni v otrokovo življenje, da negativno vplivajo na njihov razvoj, literatura navaja kot ’helikopterske starše’, ’starše kosilnice’, ’črne jastrebe’ in celo ’mame tigrice’. Pri takšnih starših obstaja širok spekter vedenja, ki lahko sega od manj do bolj problematičnega. Nekateri želijo otroka povsem zaščititi pred kakršnimi koli negativnimi izkušnjami, zato ga aktivno varujejo pred vsemi potencialnimi grožnjami. Drugi otroku še dolgo v šolsko obdobje ali celo kasneje na fakulteti pomagajo pri dolžnostih, ki bi jih morali glede na starost že osvojiti. Tretji otroke prekomerno zasipavajo s skrbmi in nasveti, ki naj bi mu koristili. Nekateri starši ne želijo, da bi njihovi otroci prehitro odrasli, zato jim ne dajejo nobenih odgovornosti. Spet drugi pa opazujejo vsak korak svojega otroka in ga prekomerno usmerjajo. V zadnjem času je celo zaznati zapise, da nekateri starši svoje otroke nadzorujejo tudi s pomočjo GPS-naprav v telefonih, ki jim v realnem času posredujejo podatke o tem, kjer se nahajajo. Različic prekomernega starševstva je veliko, zato mu nekateri pravijo tudi ekstremna oblika avtoritarnega starševstva. 

Pomembna dejstva:

→Če se starš nenehno vtika v otrokove dejavnosti in obveznosti, mu s tem preprečuje razvoj neodvisnosti in odgovornosti. 

→ Če starš mikro upravlja otrokovo življenje, mu s tem odvzame možnosti za raziskovanje novih priložnosti in spoznanj. 

→ Če starš skoči ob vsakem otrokovem neuspehu ter rešuje njegove težave, se ne bo mogel učiti iz svojih napak in razviti sposobnosti reševanja težav. Včasih mora otrok iz prve roke doživeti neuspeh, da odkrije, kako lahko v prihodnosti naredi drugače.

→ Če starš svojega otroka doživlja kot manj sposobnega, manj pametnega ali manj spretnega, ga s tem lahko oropa doseganja svojih skritih potencialov. 

→Prekomerna vpetost v otrokovo življenje otroku preprečuje, da bi doživel bogato, polno in neobremenjeno otroštvo. 

Vzroki za prekomerno zaščitniško starševstvo

Takšni starši so pogosto tesnobni starši, ki ne znajo upravljati z lastnimi strahovi in jih nezavedno projicirajo (usmerijo) na svoje otroke. Velikokrat gre tudi za starše, ki so imeli sami negativno izkušnjo odraščanja in si želijo biti dobri starši. Prezaščitniški starši so lahko tudi ločeni starši, ki so se zaradi osebnih stisk prekomerno oziroma nezdravo navezali na svojega otroka, zato ga skušajo na vsak način zaščititi. To velja tudi za starše, kjer je eden od partnerjev čustveno odsoten, zato se drugi starš prekomerno nasloni na otroka. Prekomerno upravljanje lahko opazimo tudi pri starših otrok s kroničnimi zdravstvenimi težavami, invalidnostjo, telesnimi motnjami. Ti starši verjamejo, da so njihovi otroci bolj ranljivi in dovzetni, zato jih želijo bolj zaščititi.  Nekateri straši pa preprosto menijo, da je otrok eden od življenjskih projektov, zato ga je treba skrbno varovati, ga usmerjati, da bo odrasel v zdravega posameznika – a pri tem začnejo pretiravati. 

Kakšne so lahko posledice?

Čeprav se zdi paradoksalno in v popolnem nasprotju s tem, kar je cilj staršev, imajo ti otroci pogosto nizko samopodobo, prav tako jim primanjkuje odpornosti in zaupanja, ki sta bistveni sestavini za soočanje s svetom. Osnovno sporočilo, ki ga pretirano zaščitniški starši prenašajo na otroke je, da v resnici niso sposobni, kompetentni ali dovolj dobri, da bi sami upravljali življenje. Kaže se tudi, da takšno starševstvo pogosto vodi do tesnobe pri otrocih, kar ponesejo tudi v odraslost. V odraslosti se pogosteje spopadajo s tesnobnimi motnjami in depresijo. Starš da otroku sporočilo, da je svet nevaren, grd in krut, kar otrok ponotranji in se posledično boji vsega, kar je izven njegovega območja varnosti. Pogosto so takšni otroci tudi polni dvomov in sramu ob vsem, kar počnejo. Preobčutljivi so na kritike in neodobravanje in veliko premišljujejo o sebi. Ker se ob starših naučijo, da so vredni le, če so poslušni in ’pridni’, se jim občutek samostojnosti in neodvisnosti zdi tuj. To pa lahko privede do velikih občutkov krivde pri poskusu kakršne koli neodvisne odločitve. Zaradi svoje negotovosti so nagnjeni k iskanju zunanje potrditve, kar hodi z roko v roki z nizko lastno vrednostjo. Pogosto so v odnosih nesrečni in nezadovoljni, saj jih je strah zavrnitve in zapuščenosti. Zanje so značilne tudi perfekcionistične težnje, ki so njihov poskus obvladovanja in nadzora svojega življenja. 

Viri: YouniverseTherapy / IntouchParenting