"Leno starševstvo" velja za nasprotje "helikopterskemu" in "leni starši" otroku načrtno omogočijo prosti čas po lastni izbiri, brez njihovega vmešavanja in nadzora. Tako mu dopustijo razviti občutek samostojnosti in odgovornosti, posledično mu raste samozavest in je sčasoma bolj neodvisen. Omenjeno dosežejo tako, da ne priskočijo takoj na pomoč, temveč otroku omogočijo, da na svoj način najde rešitev, da se znajde in da je na koncu zadovoljen zaradi vloženega truda in iznajdljivosti. Ne rešujejo, temveč dajo otroku vedeti, da je sposoben in zmožen.

A omenjen način vzgoje nima nič skupnega z lenobo, pravi specialni pedagog Marko Juhant. Starši vzgajajo in ne lenarijo. Med nenadzorovanim prostim časom veljajo pravila, ki so jih postavili, in od otrok pričakujejo odgovorno ravnanje. V nasprotnem primeru sledijo posledice, kazni in omejitve. "Sam uporabljam izraz v drugi povezavi, in sicer govorim o 'vzgojno lenih starših', ki recimo sami uredijo posteljo namesto otroka. Raje sami naredijo, kot da bi se ukvarjali z njim in ga pripravili, naj sam postelje posteljo. Tako imenovani 'leni starši' pa ne dopustijo, da ima otrok nepostlano posteljo. Njihovi otroci dobijo navodilo, naj posteljejo posteljo, in tudi jo. Vedo, da postiljanju postelje sledi njihov prosti čas, ko se lahko prosto odločajo o svojih aktivnostih – seveda v okviru meja, ki so jih postavili starši," je razložil.

"Tako imenovano 'leno starševstvo' nikakor ni neodgovorno starševstvo. Je zelo odgovorno starševstvo, saj je obenem treba biti zelo pozoren na pravila in meje. Prav tako ni 'demokratično stanje' v družini, ko bi bilo vse dovoljeno," je pojasnil. Po njegovi razlagi "leni starši" pustijo otrokom, da so odgovorni za svoj prosti čas. "Starejši se še zelo dobro spomnimo trenutkov, ko so starši rekli: 'No, zdaj si pa prost.' Niso nam recimo rekli: 'No, zdaj imaš pa na voljo to, ono, tisto ...' Ne, starši so nam povedali, da smo zdaj prosti, in nato smo si sami organizirali prosti čas. Če smo vmes naredili neumnost, pa so se seveda odzvali. Zgodilo se je, da so nam prepovedali druženje, ker smo skupaj naredili škodo, ki je kot posamezniki ne bi. Če smo naredili neumnost, so sledile prepovedi," je opisal.

Otroci "lenih staršev" morajo veliko vedeti tudi o varnosti. "To so otroci, ki znajo zelo dobro obvarovati sebe in tudi svoje prijatelje, če imajo morda kakšne nevarne, nore ideje," je pojasnil. Pojem "leno starševstvo" pa izhaja iz načina vzgoje, ko se starši ne vtikajo neprestano v otroke. "Pred 15, 20 leti izraz sploh ne bi prišel v poštev. Vsekakor pa ga niso poznali pred 40 leti, ko nismo poznali staršev, ki jim danes rečemo helikopterski starši oziroma tudi starši 'droni'," je izpostavil.

Sam zagovarja "leno starševstvo", ker je po njegovi oceni dobro za razvoj in pripravo na življenje. Če starši vse naredijo namesto otroka, če mu stalno pomagajo in ga usmerjajo, ker menijo, da ne zmore, prej ko slej tudi sam ponotranji občutek, da ničesar ne zna, da ni sposoben, da mu ne bo uspelo brez pomoči. Težava postaja z leti čedalje večja, izraža se v svetu zunaj varnega družinskega zavetja; v resničnem življenju pač ni staršev, ki bi lahko stalno pomagali. Obenem otrok med odraščanjem ne razvije potrebnih življenjskih veščin ter odgovornosti za lastne naloge, zadolžitve in opravila. Tudi v odrasli dobi pričakuje opomnike od drugih in se samostojno težko spravi k delu in nujnim opravilom. Ne zna samostojno delovati in živeti resničnega življenja.

"Leni" starši po besedah specialnega pedagoga otrokom dajejo dobro popotnico za življenje – samostojnost in odgovornost tako pri razporejanju prostega časa kot tudi pri izbiranju pravih poti v življenju. "To so otroci, ki sami poskrbijo za kakovost svojega življenja, ne pa da morajo zanje neprestano skrbeti starši. Taki otroci staršem ne rečejo, da ničesar nimajo, ker na primer nimajo dostopa do računalniške igrice, ki jo ima sosedov fant, oziroma ker nimajo enakega telefona, kot ga ima sosedova punca," je ponazoril. "Leni starši" vzgajajo otroke, ki se znajo zaposliti ter ne pričakujejo, da jih bodo starši stalno zabavali in skrbeli, da jim ne bo dolgčas.

"Leno starševstvo" je tipično za starše, ki so se odločili, da otrok ne bo središče njihovega sveta. "In prav je tako – otrok ni center sveta. Središče družine so starši, otroci pa naj krožijo okoli njih. Tak status morajo imeti," je poudaril. "Leni starši dajo otrokom čas. Čas, da odkrivajo življenje, svoje hobije, svoja zanimanja, talente. To so starši, ki otroku prinesejo igračo in mu nato dovolijo, da jo sam odvije, da se sam začne igrati z njo – brez njihovih navodil. Tako bo lahko sam odkril način igre in tako tudi izrazijo spoštovanje," je dejal.

Prosti čas, preživet po lastni izbiri, je torej izraz spoštovanja, kar smo morda v modernem svetu zanemarili in pozabili. Marko Juhant namreč opaža, da starši dandanes pogosto hitijo ter otroke priganjajo in silijo v različne stvari. "Stalno se mudi, pogosti so pritiski, da je treba kaj hitro dokončati, zato da bo potem čas še za kaj drugega. Osnova spoštovanja pa je, da damo človeku čas. Spomnite se svojih babic in dedkov, kako rečejo, da je lepo, ko si vnuki vzamejo čas zanje. Da, čas je velik izraz spoštovanja," je izpostavil. In tudi starši ga moramo nakloniti otrokom – brez priganjanja, da se mudi in da ni časa, je poudaril.

Kako uvesti "leno starševstvo" in otroku nameniti dovolj pozornosti?

V stanovanju uredite varen prostor ali kotiček, kjer lahko otrok samostojno raziskuje, se igra, uživa in se razvija. Lahko ste prisotni (predvsem pri mlajših otrocih zaradi varnosti), ampak naj bo otrok samostojen, ne usmerjajte, ne omejujte in ne zabavajte ga. Naj dela po svoje, ne pomagajte mu odkriti načina, kako se igrati z neko igračo, ne odprite mu škatle, katere pokrov mu dela preglavice, ne potisnite ga nežno čez blazino, ki je po vašem mnenju ne more preplezati. Dopustite mu, da sam odkrije način, naj doživi razočaranje in naj na koncu reši težavo.

Ne hitite. "Ne morete kar naenkrat opustiti svojega starega načina vzgoje; potrebne so postopne spremembe. Ob tovrstni vzgoji pa prej ko slej odkrijete, da ste kot starši veliko svobodnejši. Niste odgovorni za to, da se otrok dobro počuti, temveč je za svoje počutje odgovoren otrok sam, ker sam odloča, kaj mu nudi zadovoljstvo. Kot starši niste animatorji, niste dostavljavci telefona ali računalnika," je izpostavil Marko Juhant. 

Vzemite si čas. Po izkušnjah Marka Juhanta, ki je v stiku s številnimi starši, je čas novega koronavirusa prinesel tudi kaj dobrega. Starši so poročali, da imajo zdaj končno več časa, saj ni treba stalno hiteti od ene obveznosti k drugi. Ena od mamic je bila navdušena, ker sta se recimo brat in sestra začela igrati skupaj, čeprav se prej nista. "Po njenih besedah je bila njuna igra zdravilo za vse. Ampak ali se je mama igrala z njima? Ne. Pustila jima je, da sta sama raziskovala in da sta sama preživljala prosti čas. To je prava pot," je poudaril.

Kako pa je glede preživljanja "kakovostnega družinskega časa", ki se zadnje čase vse več omenja? Na kakšen način, ob kakšnih dejavnostih in koliko dnevno oziroma tedensko ga priporoča? "Kakovostno družinsko življenje je izraz, ki je nastal, ko so ljudje začeli otrokom namenjati premalo časa. Začeli so poudarjati, da je pomembno kakovostno preživeti čas. Če se oče 20 minut valja z otrokom po travi ali po snegu, to še ne pomeni, da skupaj preživljata kakovosten čas," je opozoril.

"Res pa je, da potrebuje otrok vsaj 20 minut dnevno izključno zase tistega od staršev, ki ga bolj pogreša in katerega bližino si bolj želi. Takrat drugih otrok sploh ne sme biti zraven. To potrebujejo, da dobijo dovolj pozornosti," je pojasnil. Po njegovem priporočilu torej preživite z otrokom 20 minut dnevno. Aktivnosti in čas naj ne bodo načrtovani. "Pustimo otroku, naj sam odpira teme. Najbolje je, če gremo iz hiše, medtem ko se partner ukvarja z drugimi otroki," svetuje.

Čas se lahko po njegovi oceni najde tudi med tednom, samo pravilno si ga je treba organizirati. "Če imate majhne otroke, vam lahko povem, da ni še nihče izumil boljše igrače od očeta, ki se uleže na tla," je poudaril. Iz rjuhe, razpete čez stole, lahko nastane šotor, skrivališče, "porodnišnica samorogov", je nadaljeval. Otroci naj po njegovem nasvetu za šolo delajo med tednom, ob koncu tedna pa naj bodo prosti in jih ne silite k učenju. Če je v soboto dopoldne čas za gospodinjska opravila, jih vključite v delo, da bo hitro urejeno in da bo čim prej sledil prosti čas. Takrat lahko sledijo družabne igre, "kot so človek ne jezi se, monopoli, enka – in ne visenje na telefonu, ko je vsak zatopljen v svoj svet".

Pomembno je tudi vedeti, da časa ni treba deliti na čas za kuho, čas za gospodinjska opravila, čas za družino, čas za vzgojo in tako dalje. "Ko kuhamo, so otroci zraven. Ko peremo in čistimo, so otroci zraven. Ko obnavljamo, so otroci zraven. Vzgoja se ne dogaja ločeno od življenja. Vzgoja je del življenja. Zato težko rečemo, koliko ur tedensko je treba preživeti z družino, z otroki. Otroci so veliko prisotni in čar je ravno v tem, da se učijo vse življenje – niti ne vedo, da se učijo in da pridobivajo spretnosti," je opisal. Podal je primerjavo z učenjem maternega jezika, ki ga začno otroci ob primerni starosti dobro obvladati, pa jih ne učimo usmerjeno niti jih ne treniramo. "Praktično učenje mora biti naravno, z igro in doživljanjem, ne z razlago," je prepričan. "Ne ločujte vzgoje od ostalega življenja," je pozval.

S predajanjem odgovornosti se je seveda treba zavedati, da otrok včasih ne bo naredil potrebnega, kar pa je popolnoma naravno in normalno. A ob "lenih starših" se bo vseeno moral spopasti s posledicami lastnih odločitev. Vzemimo na primer domače naloge. Če je kot šolar ne opravi, je za posledice odgovoren sam, in ne njegovi starši. Domača naloga je njegova, ne smejo je delati starši. To mora vedeti, kajne? Po vsem omenjenem "leno starševstvo" resnično nima nič skupnega z lenobo. Morda bi se moralo celo preimenovati v "odgovorno starševstvo". Kaj menite?