S Simonom smo se pogovarjali tudi mi. Povprašali smo ga o otroštvu, družini, druženju z drevesi, izkušnji na Kmetiji, pa tudi o govoricah, ki jih je veter prinesel iz njegove vasi ...

Simon, omenili ste, da si želite veliko otrok. Je to še vedno vaša želja ali ste z odhodom iz Kmetije spremenili načrte za prihodnost? Kako z Natašo vzgajata sina? Dejali ste, da dandanes otroke preveč oblikujemo po svojih merilih, kakšna pot je po vašem mnenju boljša za otrokov osebni razvoj?

Menim, da kolikor mu vzgoje dava, jo tudi sama dobiva, tako da mislim, da ga vzgajava srčno ... Dejansko današnji otroci vedo več kot mi, mi pa smo tisti, ki jim dajemo na izbiro "zeleni otok ali sivi otok".

Kako običajno poteka vaš dan? Kako preživljate čas z družino?

Dan kot vsak prinese kaj lepega in tudi slabega, družina pa je tista, ki lepe dneve greni in slabe vedri.

Za mnoge ste uganka. Kako bi se sami opisali? Kakšen človek ste?

Skozi okno skoči , a šipa ne poči. To je prava uganka. Jaz pa sem "sončni žarek".

Kje ste odraščali, kakšne spomine imate na otroštvo?

Odraščal sem na sončni strani Alp v osrčju Gorenjske, ob potoku, iz katerega je moja mama v mladih letih pila vodo, meni je služil za lovljenje postrvi, danes pa se tam pretaka zelena brozga.

Moja izkušnja je bila napolnjena z energijo, zdravo prehrano, kmečkim delom in življenjem, ki mi je prinesel veliko novih spoznanj o sobivanju človeka z naravo. O sebi pa sem spoznal, da je zmotno misliti, da govorim v jeziku, v katerem naj bi se vsi razumeli.

Nekateri člani družine so nenehno ponavljali, da ne razumejo vašega globokega pogleda na svet. Zakaj menite, da so se tako negativno odzvali na vaša prepričanja in razlage? 

Na vse, kar nam je tuje, se ponavadi odzovemo z očitki, pripombami ali kar koli že ... Težko se postavimo v vlogo nekoga, ki ga poznamo, kje je šele zgodba med popolnimi neznanci. Skratka, naravna obramba pred razumevanjem in sprejemanjem drugačnega …

Največ časa ste preživeli z Vesno, saj sta našla skupen jezik, razumevanje, drug v drugemu pa tudi uteho. Poudarjali ste, da odnos med vami in ženo temelji na zaupanju, pa vendar, kako je sprejela Vesnino izjavo, da začenja do vas čutiti nekaj več?

Čutenje Vesne moje punce ne zanima – le zakaj bi vplivala na čustva drugih? Njej je pomembno, kaj čutim jaz, kako močno sva midva povezana kljub vsem težavam in tegobam, ki jih življenje prinese vsem.

V materialnih stvareh ne vidite nobene vrednosti, kaj je tisto, kar resnično šteje in ljudje običajno spregledamo?

V vseh materialnih stvareh vidim vrednost, samo da so ponavadi precenjene, zlagane. Tisto kar resnično šteje, je naše počutje, ki ga venomer čutimo v sočloveku.

Pred leti ste živeli drugače, zakaj ste se odločili, da korenito spremenite način razmišljanja in življenjski stil?

Skozi življenje se nam odvije marsikaj, od nekdaj sem se rad družil z drevesi, vetrovi in vsem, kar je v naši okolici. Takšno razmišljanje sva s punco samo še poglobila. Iskanje sorodne duše pa se je z njenim prihodom v moje življenje končalo.

Objemanje dreves ni nič nenavadnega, pa vendar to mnogi ocenjujejo kot čudaško vedenje. Povejte, Simon, zakaj je po vaših izkušnjah dobro objeti drevo?

Če bi zraslo drevo sredi puščave, bi ga vsi objemali. Pri nas pa je to nenavadno, skoraj čudno. Drevesa, ki jih imamo tukaj pred nosom, prevečkrat nehote jemljemo za nekaj samoumevnega, bistvo pa je očem skrito. Globoko iz srca sem hvaležen našim prednikom za današnje objemanje dreves.

Iz vašega kraja je prišla vest, da se ukvarjate z gojenjem in prodajo konoplje. So to le zlobna namigovanja ali je v tem kaj resnice?

Konoplja je najstarejša, zdravilna in zelo uporabna rastlina in včasih so ji rekli "hišna prijateljica". Ne, pri nas ne gojimo in ne prodajamo konoplje.

O tem, kakšen človek je za domačimi vrati izpadli tekmovalec, pa je spregovorila kar družina sama.