Rok poroda sem imela 31. marca 2017. Rodila sem približno dva tedna prej, in sicer v četrtek, 16. marca. Vse skupaj pa se je začelo dogajati že dva dneva prej, torej v torek, 14. marca. Zvečer me je začelo nekaj špikati v trebuhu, kot rahli menstrualni krči. Ni preveč bolelo, zato se nisem pretirano ukvarjala s tem. Mislila sem si, da je to pač še ena izmed bolečin, ki jih nosečnica čuti v devetem mesecu. Tako in tako me je bolel že križ, pa trtica in trebuh mi je pogosto otrdeval. Sploh nisem pomislila, da bi bili to lahko prvi znaki prihajajočega poroda.

Ura je bila približno ena. Predramila sem se prav zaradi omenjenih blagih krčev, začutila pa sem tudi, da imam poln mehur. Kot ve vsaka nosečnica v devetem mesecu, sem se res z veliko težavo in odporom prek boka dvignila iz postelje. In takrat šok. Po nogi mi je spolzela voda in na tleh naredila lužo. Hitro sem odšla na stranišče, misleč, da mi je pač ušlo. Na stranišču pa spet. Nenadzorovano odtekanje vode. Spet sem si mislila, da je to morda le urin in da ne morem več nadzorovati mišice, ki skrbi za to. Oblekla sem se in se vrnila v sobo, poklicala moža in v tistem hipu spet. Konkretna luža na tleh. Začela sva pakirati stvari za v porodnišnico in se proti jutru odpravila proti Jesenicam.

Medicinske sestre na porodniškem oddelku so me zelo lepo sprejele. Naredile so CTG, preverile popadke in otrokov srčni utrip. Vse je bilo v redu, popadki so bili zelo blagi in redki. »Nekaj se je začelo dogajati,« je rekla sestra, »zdaj moramo počakati na prave popadke, da se boste čim prej začeli odpirati.« Sprejeli so me na oddelek, mi dodelili sobo in posteljo. Čakanje se je začelo.

Ob polnoči so me zbudili zelo močni krči. Spet CTG in pregled, koliko sem odprta. Bolečine so bile kar hude, zato sem pričakovala, da bomo šli kmalu v porodno sobo, odprta pa sem bila za ubogi 1 centimeter. Ko mi je nočna babica to povedala, sem začela obupovati. Pomislila sem, če že zdaj tako boli, ko sem šele 1 centimeter odprta, kaj šele bo. Vrnila sem se v sobo in med popadki skušala dremati. Ob petih zjutraj sem v bolečinah spet prilomastila do nočne babice in ji rekla, da me zdaj pa že reeees boli in da dajmo spet preverit, koliko sem odprta. 4 centimetre. Zelena luč. Lahko gremo v porodno sobo, lahko pokličem moža in doulo, da prideta na Jesenice in da bomo po 28 urah, odkar mi je odtekla voda, končno začeli rojevati, oziroma niti še ne rojevati, najprej se je bilo treba odpreti še za dodatnih 6 centimetrov. Prva faza poroda je namreč odpiranje materničnega vratu do 10 centimetrov, preden lahko ženska sploh začne pritiskat.

Popadki so me nenormalno boleli. Že prej, ko sem z doulo načrtovala potek poroda, sem se odločila, da ne bom vzela protibolečinskih sredstev oziroma, da jih bom vsaj skušala ne-vzeti. Zdrava pamet mi je govorila, da za otroka ni dobro, da mati vzame karkoli, kar jo pretirano omami, saj bo potem omamljen tudi otrok.  Odločila sem se torej za naravni porod in za porodnišnico Jesenice, ki je bila znana po svoji naklonjenosti takšnim porodom. V ta namen so imeli dobro opremljene porodne sobe, v katerih sta bila tuš in stranišče ter rekviziti, ki so porodnici lahko v pomoč, kot so ripstol, pručka in žoga. Med predihavanjem popadkov sem preizkusila vse. Vseeno je neznosno  bolelo. Jokala sem skoraj ves čas.

Ko sem bila že povsem odprta in je bilo treba začeti pritiskati, se je izkazalo, da se otroček proti porodnemu kanalu premika zelo počasi, prepočasi. Z vsakim popadkom se je premaknil le za kak milimeter, mene pa so popadki že tako močno boleli, da sem si jih mogla lajšati z vpitjem. Dejansko sem lahko bolečino popadka zdržala le tako, da sem se drla. Težko je razložiti ta fenomen, če ga ne občutiš na lastni koži. Tudi, če bi hotel biti tiho, ne moreš. Vpitje je edina stvar, ki ti pomaga čez popadek. Ko se je otroček končno spustil v porodni kanal, so se začeli novi zapleti. Namreč ni se optimalno namestil. Strokovno rečeno; bil je v posteriorni legi. To je lega, pri kateri ima otrok hrbet zadaj, torej gleda v isto smer kot mamica. Kot sem kasneje prebrala, so porodi s tako lego otroka pogosto zelo težki in se le redko zaključijo brez pomoči. Tudi sama sem po dolgih urah predihavanja popadkov in pritiskanja nujno potrebovala pomoč. Bila sem na koncu svojih moči. Nisem mogla več. Zdravnica je predlagala, da gremo v drugo sobo, na porodno posteljo, ker je bilo treba čim prej zaključit porod. Takrat se je soba kar naenkrat napolnila z ljudmi, okoli mene so bile tri babice, ki so me spodbujale, naj pritiskam in se mi dobesedno vrgle na trebuh. Zdravnica je pripravila vse potrebno za vakuum in v treh popadkih je bil Nik zunaj. Začele so mi liti solze sreče. Na meni se je premikal otroček, z najlepšim obrazkom in sprijetimi, mokrimi laski, nekaj je godrnjal in se pačil in bil je neskončno mehak. Občutek, ko na tebi prvič leži tvoj otrok, je nekaj najlepšega, kar se ti v življenju lahko zgodi. To privoščim vsaki mamici.

Kaj sem se naučila iz svojega poroda? Porod je obred iniciacije. Portal, prek katerega ženska vstopa v materinstvo. Porod je zaključek nosečnosti oziroma sam cilj nosečnosti. Lepo je biti noseč, božati trebušček in prejemati pozornost, ampak smisel nosečnosti je rojstvo otroka. In ni nepomembno, kako se to zgodi. Vsak porod skriva v sebi pomembna sporočila tako za bodočo mati kot za otroka. O sporočilu, ki ga ima porod za otroka, lahko mati le ugiba. Do sporočila, ki ga porod prinaša njej, pa ima dostop. Sama sem glede svojega poroda spoznala naslednje: preveč sem trpela. Hotela sem roditi naravno, za vsako ceno. In žal sem res plačala zelo visoko ceno. V porodno sobo sem šla 4 centimetre odprta ob petih zjutraj. Rodila sem ob 19. To je 14 ur trpljenja, čiste agonije. Lahko bi vzela katero od protibolečinskih sredstev, ampak nisem. Zakaj? Ker sem verjela, da je tako najbolje za mojega otroka. Pri tem pa sem pozabila na ključno osebo v enačbi mati-otrok. Nase.