Lili Žagar kot mlada mamica osemmesečnega Tilna izjemno uživa. Pravi, da je „najhujše“ obdobje mimo; tisto lepo se je začelo, ko je sinko napolnil tri mesece, zdaj pa je že pravi korenjak – raziskuje po vseh štirih, postavlja se na noge in bo, kot kaže, kmalu shodil. Tilen je radoveden in živahen, poln energije, tudi tik pred spanjem še vedno skače in se hoče igrati, zato ga z očkom Markom kličeta „ravsar.“

Vaju je z Markom nosečnost presenetila?

Kaj pa vem, najbrž je vsaka nosečnost na nek način presenečenje. Naju je presenetila v pozitivnem smislu – zelo sva se veselila rojstva otroka, čeprav so bili prvi meseci, vsaj zame, zelo naporni in tudi sicer moja nosečnost ni bila najbolj prijetna. A ko se ti rodi to čudovito bitje, na vse pozabiš. Zdaj se temu samo še smejiva in si pripovedujeva ankdote o tem obdobju.

Kakšne težave ste imeli v nosečnosti, takrat namreč o tem niste želeli govoriti v javnosti?

V prvih treh mesecih sta me zelo mučila slabost in vsakodnevno bruhanje - ne običajna slabost, ampak od jutra do večera, le v spanju sem imela mir, ali pa se tega nisem zavedala (smeh). Po sedmi uri zvečer in tja do polnoči pa sem tudi bruhala, po trikrat, štirikrat na večer. Karkoli sem zaužila, je šlo iz mene. Bilo je zelo naporno in me je povsem izčrpalo. Poleg tega sem še delala in me je bilo najbolj strah, da me bo slabost obšla med oddajo. A sem se očitno tako psihično prepričala, da se mi to ne sme zgoditi in se mi na srečo ni. Slabo mi je takoj postalo, ko sem spet prišla domov ter sta napetost in stres popustila. Že samo biti v službi z nenehno slabostjo je bilo naporno. Tudi ko sem bila doma in nisem delala, je bilo grozno – nisem vedela, ali naj ležim, sedim, grem na sprehod...

Z Markom sva preizkušala vse mogoče recepte, a ni nič pomagalo. Tako sem v torbici ves čas nosila vrečke, če bi mi slučajno postalo slabo in slane palčke, ki so malo ublažile slabost. Prve mesece nosečnosti sem preživela le ob juhi, solati in prepečencu. Čudno, da nisem shujšala! Mamice, ki so to doživele, vedo, kako sem se počutila. Upam, da bo naslednja nosečnost, če bo, bolj prijetna (smeh).

Je bilo po prvih mesecih kaj lažje?

Ja, okrog 16. tedna nosečnosti je bilo, kot da bi nekaj presekalo; še prejšnji dan mi je bilo slabo, naslednji dan pa ne duha ne sluha o slabosti. Kar nisem mogla verjeti, čeprav so mi o tem pripovedovale druge mamice. Potem je nastopilo prijetno obdobje, ko sem imela zelo veliko energije. Lahko sem delala sto stvari naenkrat, pa nisem bila utrujena, počutila sem se, kot da zmorem vse. Ne vem, od kod sem jemala energijo, toliko je nisem imela ne prej, ne potem. Zadnja dva meseca nosečnosti pa sta bila spet bolj naporna. Moj trebuh je postal obilen, pa še Tilen se je rodil po roku in je bil vsak dan, ko sem čakala na porod, vse težji. Nisem mogla spati - najraje namreč spim na trebuhu in takrat, seveda, to ni bilo mogoče in sem se ves čas premetavala, kar naprej hodila na stranišče...Saj najbrž je pri vseh nosečnicah tako. Ne moreš se pripogniti, si zavezati čevljev, hlače si le stežka oblečeš, čeprav so nosečniške...(smeh)

Glede na to, da se Tilnu ni mudilo na svet in je „zamujal,“ so potem v porodnišnici porod sprožili?

Čakali smo in čakali, potem pa se je ginekologinja odločila in so porod deset dni po predvidenem roku sprožili. Tega si nisem želela in se tudi nisem veselila. Raje bi imela naravne popadke in bolj spontan porod; tako pa je bilo, kot zdaj v šali rečem, kot bi bila naročena pri frizerju. V petek ob desetih sem morala priti v porodnišnico, dali so me na CTG in potem sprožili umetne popadke. Nekaterim ženskam je sicer bolj všeč, da je vse načrtovano in se lahko pripravijo, meni pa ne. Pri prvem otroku sem si želela, da bi porod potekal naravno. Upam, da ga bom kdaj lahko res doživela.

Potem sem ves dan čakala na popadke in ko so bili dovolj intenzivni in sem se začela že malo odpirati, sem šla v porodno sobo. Potem pa so po približno treh urah naprezanja ugotovili, da je Tilen prevelik, poleg tega se ni spustil v porodni kanal in so opravili carski rez. Čeprav ne morem primerjati, sem prepričana, da ženska po naravnem porodu hitreje okreva, jaz sem namreč imela po carskem rezu tako dolgo in naporno okrevanje, da ne bi šla znova skozi vse to. Prepričana sem, da se je zdravstveno osebje pravilno odločilo; a če bi imela možnost, bi zagotovo rodila naravno. Če poteka tako kot mora, je naravni porod gotovo čudovita izkušnja.

Kako je potekalo vaše okrevanje po porodu?

Rodila sem ob pol treh zjutraj; ko sem se zbudila, sem ves dan bruhala, morda zaradi reakcije na sredstva proti bolečinam, ne vem zagotovo. Tudi požirka vode nisem prenesla, poleg tega sem imela hude bolečine zaradi carskega reza. Pogovarjala sem se z mamicami, ki so imele carski rez in nekatere so rekle, da bi se takoj znova odločile zanj. Jaz ga nisem dobro prenesla. Imela sem grozne bolečine, bruhala sem, bila sem dehidrirana, pa nisem mogla piti... potem imaš pa poleg sebe še to majceno, krhko bitje in v vsej tej utrujenosti ne veš, kako naj z njim navežeš stik. Niti na noge se nisem mogla postaviti. Saj so bile sestre nadvse prijazne in so mi priskočile na pomoč, kadar sem jih potrebovala, a niso mogle 24 ur skrbeti samo zame, tam so bile še druge mamice.

Prva dva dneva po carskem rezu otroka nimaš ves čas pri sebi. Večkrat dnevno ti ga pripeljejo za nekaj uric. To mi je sicer ustrezalo, saj se je moralo moje telo spočiti in sva se s Tilnom počasi navajala drug na drugega. Čeprav sem se v porodnišnici dobro počutila, sem komaj čakala, da pridem domov, tako kot vsaka mamica. In doma se začne pravo obdobje navezovanja stika z otrokom.

Kakšen novorojenček je bil Tilen?

Tilen je sonček. Zelo zgodaj se nama je začel smejati in od takrat dalje je večino časa nasmejan. Joka samo, kadar je res lačen. Nasploh je zelo nezahteven otrok, Marko in jaz z njim nisva imela in nimava nobenih težav. Hitro smo vzpostavili rutino spanja; z Markom sva bila sicer striktna in nisva popuščala. Prebrala sva nekaj literature na to temo in se je obneslo. Če je kmalu za tem, ko sva ga položila v posteljico, začel jokati in sva vedela, da ni lačen, pokakan, ali da nima krčev, ga nisva vzela iz posteljice. Bila sva ob njem, mu nežno pela, govorila, ga božala in pomirila. Čeprav sva bila pripravljena tudi na krče, jih Tilen na srečo ni imel. Prva zobka je dobil že pri štirih mesecih, potem ravno tako dolgo ni bilo nič, pred kratkim pa sta se pokazala še dva.

Zdaj, pri osmih mesecih, tudi že je gosto hrano. Tudi ni izbirčen, tako kot sem bila sama v otroških letih. Jé vse. Poje veliko, ampak tudi vse „pokuri,“ ker je zelo aktiven. V vozičku zdrži samo, če ga vozimo naokrog ali pa, če spi; najraje je na tleh in se igra. V bistvu nama je njegov karakter zelo naklonjen, saj ne Marko ne jaz v bližini nimava sorodnikov, varuške pa si nisva omislila in morava tako za vse poskrbeti sama. A Tilen ne tečnari, se tudi sam igra in tako je naše življenje že po treh mesecih prišlo v ustaljene tirnice. Seveda je življenje drugačno kot prej, a Tilnov prihod nama ni porušil sistema, funkcionirava kot prej, le z družinskim članom več.

Si z Markom delo razdelita?

Ja. Eden mu, na primer, kuha, drugi ga v tem času previje. Če grem zjutraj na telovadbo, ga čuva Marko, ko ima on opravke, ga prevzamem jaz. Sproti se prilagajava, nimava določenih pravil.

Že kaj razmišljate o tem, kako bo po porodniškem dopustu?

Ja, izteče se mi ob koncu leta in za zdaj še ne vem, kje bo Tilen v varstvu. V primeru, da bi bila še doma, bo seveda pri meni. Najraje bi imela tako delo, da bi bilo to mogoče. Po drugi strani pa se mi zdi koristno, da gre otrok v vrtec ali drugo varstvo. Tilen je zelo družaben otrok in bi mu rada omogočila družbo vrstnikov, vsaj nekaj ur dnevno.

Za delo načrte že imam, a še ne vem, za kaj se bom odločila, veliko je odvisno tudi od varstva. Vrtec bomo namreč težko dobili, saj so sedaj, sredi leta, vse enote polne. Da o čakalni dobi sploh ne govorim. Rada bi delala, kar mi je všeč in v čemer uživam in kar bom lahko uravnavala z družinskim življenjem. Če ne bi šlo drugače, bi bila tudi še nekaj časa doma, ker sem rada s Tilnom in mi ni težko biti gospodinja, če temu tako rečem (smeh). A najraje bi na koristen način združila delo in družinsko življenje.