"Skozi izkušnje prvih treh porodov sem namreč spoznala, da je rojevanje leže na hrbtu v popolnem neskladju s položajem, ki bi si ga izbrala, če bi seveda imela to možnost," je povedala mamica Martina Judež, ki nam je zaupala svojo porodno zgodbo.

Tako sem v začetku letošnjega leta pregledala seznam slovenskih porodnišnic v revijah za bodoče starše in prebrala, da si skoraj v vseh porodnišnicah lahko izberem porod v pokončnem položaju. V meni najbližji porodnišnici Novo mesto lahko rodim čepe na porodni pručki, je pisalo. To me je zelo razveselilo, zato sem se odpravila do babice, ki pa mi je mirno povedala, da to pri njih ni mogoče. Nato sem raziskovala, kje bi lahko rodila v popolnoma pokončnem položaju in ugotovila, da večina slovenskih porodnišnic pokončni položaj med popadki še dopušča, za iztis otroka pa moraš leči na posteljo. Izvedela pa sem, da lahko porodnice v celjski porodnišnici otroka v resnici tudi porodijo čepe oziroma v položaju, ki jim ustreza.

Moja zgodba rojevanja se je začela že leta 1998. Bližal se je konec oktobra in v meni se je začel razraščati nemir. Že ves dan se dete v meni ni premaknilo, a v sebi sem se prepričevala, da še kar naprej živahno brca. Še vedno sem upala, pa čeprav je moja podzavest že vedela, kakšen je odgovor. Med vožnjo proti porodnišnici se je strah kot meč zarezoval vame. Noge so mi začele podrhtevati in do prihoda v bolnišnično stavbo je drget zajel že vse moje telo. Ura v preddverju porodnišnice je odbila polnoč.

Ginekolog je hladno ultrazvočno napravo položil na moj trebuh. Samo nekaj sekund je trajalo in že jo je odložil. Globoko je vdihnil in usmeril svoj pogled v tla. Pa saj to se ob koncu nosečnosti vendarle ne dogaja? Mogoče pa moj sinko samo tako dolgo spi? Morda pa ultrazvok laže? Naslednjega dne, ko je ura zopet odbila polnoč, je po osemnajstih urah popadkov in nešteto injekcijah nastopil trenutek rojstva. Namesto tako zaželenega novorojenčkovega joka je sobo napolnila smrtna tišina. Babica je mrtvega fantka zavila v plenico in odnesla, midva z možem pa sva v porodni sobi ostala sama. Najinemu mrtvorojenemu sinku sva dala ime Jan. Iz porodnišnice sva odšla na pokopališče in tiho zrla v njegov mali grobek.

Ker bolečine ob izgubi prvega sinka nisem želela prikriti z novo nosečnostjo, sem le-to nekoliko odložila in tako se je zgodilo, da se je natančno na dan Janovega rojstva in smrti začela moja druga nosečnost.

Bila je polna skrbi, in ko so minili prvi trije meseci in si večina nosečnic oddahne, saj je nevarnost za splav mimo, se je strah pri meni šele začel krepiti. Ko se je pričelo brcanje, sem bila ves čas v mislih z otročkom in spremljala njegovo gibanje. Brezskrbno uživanje v nosečnosti, ko verjameš in se ti zdi popolnoma normalno, da boš, četudi te doleti kakšna težavica, nazadnje le rodila živega in zdravega otročka, pri meni ni bilo več mogoče. V 20. tednu so se začeli krči in bila sem hospitalizirana, v žilo mi je teklo zdravilo za ustavitev popadkov. Bila sem prepuščena toku dogodkov. Na srečo so se popadki umirili, vendar so me seznanili z dejstvom, da bom do dopolnjenega 32. tedna ležala v porodnišnici.

Ti meseci so bili zelo dolgi, vendar je bil vsak dan, ki sem ga preživela, pomemben, in vsako novo jutro, ko sem se zbudila in začutila, da imam otročka še v sebi, je bilo najlepše darilo in tako sem se zahvaljevala vsakemu novemu dnevu. Ko sem konec maja lahko zapustila porodnišnico, je bila v meni prava radost in iskreno sem se veselila, da sije sonce in je trava zelena. Porod se ob terminu ni začel, zato sem dobila sredstvo za sprožitev. Bila sem tako srečna, da mi je bilo tokrat dano rojevati živega otročka, zato mi ni bilo težko leže na boku v porodni sobi prebiti dolgih ur. Rodila sem živega in zdravega dečka Jona.

Čez štiri leta je napočil dan, ko se je začel moj tretji porod in želela sem si, da tokrat rodim čim bolj naravno. Ob podpori moža sem se v pridušeni nočni svetlobi med popadki sprehajala po hodnikih porodnišnice in ko sem začutila, da prihaja čas, sem šla v porodno sobo. Babica je rekla: "O, vi boste pa že tretjič rodili, vas pa lahko pustim samo z možem."

In to je bilo točno to, kar sem si želela, v miru, brez motenj medicinskega osebja predihati popadke. Ker nisem želela ležati, mi je ponudila porodno žogo. Zibanje na žogi je moji deklici pomagalo, da se je hitreje spuščala po porodnem kanalu in že po eni uri od prihoda v porodno sobo sem začutila, da prihaja na svet. Šele takrat je mož poklical babico. Preselila sem se na posteljo z dvignjenim vzglavjem, kot sem babici že prej izrazila, da si želim roditi. Vendar se je v trenutku zgodilo, da je prišla še zdravnica in z babico sta posteljo izravnali, me položili na hrbet ter mi ukazali pritiskati. Močni popadki so se vrstili brez predaha, pritiskala sem in pritiskala in počasi obupovala. Bila sem poražena, v tem trenutku nisem imela nobene možnosti več, da bi se borila. Po številnih dolgih in bolečih popadkih ter mukah ob iztiskanju 3900 gramov težkega otroka proti sili teže sem rodila deklico Marijo. Bila sem presrečna, a žal mi bo grenak priokus tega poroda ostal za vedno.

Ko sem v sebi znova začutila moč, sem se trdno odločila, da bom, če bo še kdaj prišel čas za materinstvo, znala biti močna in upala slediti svoji intuiciji. V meni je dozorela odločitev, da bo četrti porod res moj, da bom zaupala svojemu telesu, da bo naredilo najbolje za mojega otroka in zame. A pot do cilja je bila še dolga. Preizkušnje so se vrstile ena za drugo, kot bi nekdo skušal mojo moč, ali bom zdržala in uresničila svojo veliko željo. Ko se je bližal termin poroda in dopolnjenih 36 tednov, sem imela UZ, kjer me je čakal šo - otrok je bil v medenični legi. Moj ginekolog je že začel razpredati o carskem rezu kot najbolj varnem v tej situaciji. Poskusila bom vse, kar lahko, da se otrok obrne, sem si zadala. Doma sem se takoj lotila vaj za obračanje otroka v maternici in poklicala homeopatinjo, ki mi je poslala tri kroglice. Čez tri dni sem zvečer čutila močne premike otročka. Naslednje jutro sem imela zopet UZ, po katerem sem navdušena odbrzela domov in se začela veseliti naravnega poroda.

Rok poroda, 8. 2. 2010, se je bližal, a popadkov ni in ni bilo. Nastopil je praznični ponedeljek in še nič ni kazalo na porod. Čakal me je nov izziv – pregledi po terminu poroda v oddaljeni porodnišnici. Naslednje dni je bilo napovedano močno sneženje in resno me je skrbelo, kako bom iz Novega mesta prišla v Celje. Da bi me po vsem trudu, ki sem ga vložila v to, da rodim v pokončnem položaju, ustavilo vreme, si nisem mogla dovoliti. V sredo zjutraj sem ostala v Porodnišnici Celje na opazovanju. Naslednji dan je v Novem mestu zapadlo pol metra snega, zato sem bila zadovoljna, da me pot ne rabi več skrbeti. No, skrbelo me je edino, če bo moj mož uspel priti na porod. Komaj sem dočakala petek, ko se je z otrokoma ob treh popoldne pripeljal na obisk. In ravno takrat sem začutila, da mi je odteklo malo vode. Povedala sem medicinski sestri; priključila me je na CTG, ki pa ni kazal nobenih popadkov.

Posvetila sem se torej svojima otrokoma, ki sta me že zelo pogrešala. Devetletni Jon mi je povedal, kaj se je dogajalo v šoli, petletna Marija pa je veselo skakala po moji postelji. Bližal se je konec obiskov in vizita, kjer sem zdravnici povedala, da ne čutim še nobenih popadkov, a me je vseeno pregledala. Na moje veliko presenečenje je rekla, da sem že šest centimetrov odprta in naj grem kar v porodno sobo. Mož je otrokoma na računalniku pripravil risanke, da bosta lažje počakala in prišel za menoj.

Ko sem ob 18.00 prišla v porodno sobo, je babica Brigita že pripravila blazino in veliko žogo. Ugasnila je močne luči, da je nastalo intimno vzdušje, ki je napovedovalo prihod novega bitjeca. Tudi glasbo, ki sem si jo izbrala za porod, sva prižgali. Prijetno mi je bilo, da tu ni nihče pomislil na »pripravo na porod,« ki vključuje rutinsko klistiranje in britje. Tokrat sem se ob ljubeči podpori babice čutila varno. To bo porod, kot si ga želim, sem spoznala. Prišla je zdravnica, ki me je pregledala, in ugotovila, da sem že popolnoma odprta, zato mi je predrla plodove ovoje, ki so še ostali, kar me ni prav nič bolelo v primerjavi s prediranjem mehurja pri prejšnjih porodih, ko se je to opravilo pri komaj kakšnem centimetru odprtosti. Zdravnica nas je zapustila, mi trije pa smo še malo klepetali. Sedaj se mora otroček še spustiti in potem se lahko rodi. CTG še vedno ni kazal nobenih popadkov in tudi čutila nisem nobenih bolečin.

Čez uro pa so se popadki, ki sem jih predihavala stoje ob glasbi v objemu svojega moža, le začeli. Udobno mi je bilo tudi rahlo zibanje in pritisk na boke. Babica Brigita je predlagala, da še za nekaj popadkov sedem na žogo. Takrat sem začutila, da se je otroček čisto spustil. Blazina za porod je bila pripravljena, počepnila sem nanjo, mož pa me je držal od zadaj. Ko sem začela pritiskati, se me je lotila napetost, a babica mi je s svojo roko "predala" mir. Sprostila sem se in v nekaj kratkih popadkih se je porodil moj sin. Nobenih umetnih spodbujevalcev in sredstev proti bolečinam nisem prejela, babica mi je dala le topel obkladek. Moje telo se je bilo sposobno odpreti brez zdravil in nežno spustiti otroka na svet. Ker sem bila v popolnoma pokončnem položaju, je njegova glavica kar sama lezla na svet, zato je bilo delo obema olajšano. Ob 19.57 se je rodil Filip. Raztrganin in šivanja seveda ni bilo.

Svoje dete sem dobila v naročje, pa ne samo za nekaj sekund, kot sem bila navajena, temveč smo vsi trije lahko čutili radost in ljubezen. Kako veličastna izkušnja! Svojega novorojenčka sem imela priložnost božati in objemati, kot sem želela. Za vedno mi bo ostal v spominu njegov topel vonj, ko je bil še ves sluzast in moker. Z veliki očmi je popolnoma čuječe opazoval svoj novi svet. Blagoslovljenost nas je popolnoma prevzela. Ni se mudilo s prerezom popkovine, babica je počakala, da je prenehala utripati. Tudi posteljico sem porodila z otrokom v naročju. Šele ko smo se v miru naužili bližine, je babica stehtala in izmerila najinega sina Filipa. Tehtal je 3830 g, 53 cm je bil velik in imel obseg glavice 36 cm.

Po porodu sem se počutila okrepljeno, izpolnjeno in močno. To ni bilo samo rojstvo mojega sina, temveč tudi globoka duhovna izkušnja. Rodila sem sina in rodila sem se tudi jaz. Porodna izkušnja v polnem zavedanju vsakega trenutka pa je vplivala tudi na partnerski odnos, saj se je v tem ranljivem in svetem dogajanju povezanost med nama z možem še okrepila.

In zdaj razmišljam, kako smo se ženske skozi leta odrekle svoji ženski moči in jo predale zdravnikom. Dovolile smo, da so nas položili na posteljo in nas naredili nemočne. Odrekle smo se potrebi po svobodnem gibanju med porajanjem. In v zadnjem času dovoljujemo, da vse več porodov postaja popolnoma medicinskih. Ne znamo več poslušati svojih teles, le zdravnikova navodila. Pozabile smo, da imajo naša telesa sposobnost ublažiti bolečino in usmerjati proces poroda v pravem tempu. Veliko mater je danes v dobi hitenja žal izgubilo stik s seboj, bojimo se izraziti svoje mnenje, ker imamo v podzavesti, da medicina ve bolje kot me. Kljub vsemu sem prepričana, da bo tudi v zahodnem svetu vedno več mamic hodilo po svoji poti samozaupanja in samospoštovanja. Verjamem, da bomo sčasoma znale bolj uporabljati notranjo modrost in bo čedalje več otrok deležnih poroda, kot si ga je zamislila mati narava. Biti ženska, kaj to pomeni? Ženske imamo neprecenljiv dar, dar dajanja življenja.

Vedela sem, da je mogoče roditi lepše kot so bili moji prvi trije porodi, ampak da je mogoča tudi takšna izkušnja, si res nisem upala niti sanjati. Presrečna sem, da mi je bilo dano roditi tri zdrave otroke in da sem po bolečih porodih lahko izkusila tudi izpolnjujoč naravni porod in tako proslavila moč svojega ženskega telesa. Iz vsega srca sem hvaležna babici Brigiti, ki je skrbno vodila moj porod in poleg tega poskrbela tudi za moje prijetno počutje ter mi nudila občutek varnosti. Želim si, da bi bilo čedalje več babic, ki bi se bile pripravljene tako čudovito uskladiti s porodnico. Zahvaljujem se porodnišnici Celje, ki mi je dala možnost poroda v pokončnem položaju in tudi sestram na oddelku za nosečnice, ki so mi omogočile, da sem se v naslednjih treh dneh v miru naužila prve bližine s svojim sinom. "Končno mi je uspelo! In bilo je res sanjsko," pravim sedaj o svojem zadnjem porodu.