Starši otrok s posebnimi potrebami potujejo skozi faze jeze, depresije, beganja od strokovnjaka do strokovnjaka in prilagoditve realnosti, sprejemanja ter iskanja pravih oblik pomoči, pravi Marija Božič iz Zveze Sonček. Želja vsakega starša je pomagati svojemu otroku in mu omogočiti najboljši možni razvoj, da bo postal samostojen, neodvisen in enakopraven v okolju, kjer živi. Najprej se morajo pomiriti z dejstvom, da je otrok s posebnimi potrebami dober že sam po sebi - torej brez neskončnih terapij in popravljanj. Naloga družine, sorojencev, prijateljev in strokovnega kadra, ki s temi otroki dela, je, da je otrok s posebnimi potrebami sprejet najprej tak, kakršen je. In da so vse terapije le zato, da postane njegovo življenje lažje in manj komplicirano.

Pretirana odvisnost

Po besedah Božičeve bi morali otroke s posebnimi potrebami jemati čim bolj normalno in naravno. Starši pa velikokrat naredijo napako in menijo, da:

- otroka ali mladostnika ne smejo nikoli siliti k dodatnemu naprezanju, saj je vendar "revež,"
- osebe z invalidnosjo potrebujejo posebno obravnavo,
- je otroka s posebnimi potrebami kruto postaviti v "normalen" razred, redno šolo ali na šolski avtobus, saj so drugi otroci zlobni,
- se z otrokom s posebnimi potrebami znajo ukvarjati le strokovnjaki in institucije, zato preložijo vso odgovornost nanje,
- so edino sorojenci tisti, ki bodo znali skrbeti za prizadetega brata ali sestro,
- je lahko svetovati strokovnjakom, kako naj starši delajo s svojimi otroki, nimajo pa pojma, kaj starši otrok s posebnimi potrebami ob tem čutijo.

Če starši ali profesionalci delujejo pod vplivom teh prepričanj, njihovi otroci ne bodo nikoli izkoristili svojega potenciala, obenem pa bodo za to žrtvovali svoje fizično in duševno zdravje.

Pomanjkanje normalizacije

Če otroka s posebnimi potrebami ne jemljemo kot normalnega samega po sebi, lahko pride do najrazličnejših težav in neprimernih vzorcev. Otroci, ki niso sprejeti, ali so sprejeti le kot invalidi, se naučijo le "invalidnih" vedenjskih vzorcev. Verjamejo, da so prizadeti in se tako tudi obnašajo. V večini primerov nočejo odrasti in prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Starše in negovalce postavljajo v vlogo tistih, ki delajo namesto njih. Razvijejo pomanjkljive socialne vzorce, ki jim onemogočajo kompetentno vključevanje v običajno življenje. Ne razumejo svoje invalidnosti, saj vedo le, da so drugačni od drugih in se kot taki izolirajo pred svetom. Pri negi in skrbi ostanejo vse življenje odvisni le od družine ali institucije.

Ena šola za vse

Model sprejemanja oseb s posebnimi potrebami je pomemben predvsem zato, ker pričakuje, da se bo širša družba zavedala svojega deleža v življenju teh oseb. Še posebej je model pomemben na področju izobraževanja otrok in odraslih oseb s posebnimi potrebami.

Izboljšati bi morali učno okolje, da bi bili vrtci in šole primerni za vse učence. V te izboljšave so zajete metode poučevanja, učni pripomočki, socialno okolje in arhitektonska dostopnost. Misel socialnega modela je: " Vstopi, ker si dober tak, kakršen si! Ni te potrebno popravljati, da boš lahko med nami!" Osnovno načelo modela je biti drug z drugim in ne drug ob drugem. V Zvezi Sonček že leta delajo na projektu Ena šola za vse. To pomeni isto zgradbo, v kateri se otroci družijo na proslavah, prireditvah, malicah, znotraj katere pa so ločeni programi. Taka šola uspešno deluje tudi pri nas in sicer v Litiji.

Imate tudi vi otroka s posebnimi potrebami? Zaupajte nam na forumu.