Zdi se, da so duševne težave še vedno tabu tema. Marsikoga je sram priznati, da je imel ali ima obdobje duševne stiske, ko se počuti manjvredno, slabo, utrujeno, izgorelo ... Mnogo je dejavnikov, ki vplivajo na duševno zdravje posameznika in še posebej ranljive so ženske, ko enkrat postanejo matere. Takrat so zaradi možnih komplikacij v nosečnosti ali pri porodu, nihanja hormonov, dodatne količine obremenjenosti, stresa, sprememb in nespečnosti podvržene večjemu tveganju za nastanek katere izmed duševnih motenj. O tem je javno spregovorila tudi novinarka Kelly Boutsalis, ki si želi, da bi to postala tema vsakdanjega pogovora, saj lahko le z odkritim in iskrenim pogovorom zadeve spremenimo. Ko si enkrat priznamo, da imamo težavo, in se o njej pogovorimo s sočlovekom, se začne proces celjenja in zdravljenja. Vse dokler nas je sram, ker smo se znašli v stiski in ker se nam zdi, da se ne znamo soočiti z lastnim življenjem, se bodo težave še bolj poglabljale, in zato je bolje pravočasno spregovoriti o njih kot jih tajiti in čakati, da bo prepozno. 

"Veliko žensk se po porodu sooča z različnimi težavami, nekatere so fizične, druge duševne. Meni se je zgodilo, da sem se po porodu začela soočati s poporodno anksioznostjo, vendar sem se na srečo pravočasno odzvala na prve simptome in poiskala primerno pomoč. No, veliko pa je takšnih žensk, ki zaradi občutka sramu in nelagodja o tovrstnih težavah ne želijo govoriti. 

Napadi panike se niso začeli tik po porodu. Moj prvi napad panike se je zgodil med nakupovanjem, med policami, v enem izmed pohištvenih nakupovalnih centrov. Tresla sem se, z nogo sem neprestano udarjala ob voziček svojega sedemmesečnega sinčka, srce pa je bilo kot noro. No, čim sva z otrokom prišla ven, na odprto parkirišče, sem se umirila. 

Drugi napad panike sem doživela nekaj dni zatem, v prazni trgovini: čutila sem, kot bi me z vseh strani nekaj stiskalo in čvrsto držalo. Takrat me je tesnoben občutek spremljal vse do doma in trajal nekaj ur. 

Tretji napad pa me je popolnoma zlomil. Nekajkrat sem bruhala in hiperventilirala, izgubila sem občutek v nogah in stopalih, prsti na rokah pa so začeli mravljinčiti in se stiskati v pesti. Nisem se mogla premikati. Ležala sem v klopčiču na tleh svoje kopalnice, tik poleg hčerine kahlice, in definitivno se nisem zavedala, da hiperventiliram (proces, ob katerem se zmanjšuje pretok krvi v predele udov), vse dokler niso pol ure zatem v stanovanje prišli reševalci.

Celotna zastrašujoča situacija je trajala približno dve uri. Pomagali so mi in na srečo je bila poleg tudi moja mama, ki je tudi soprogu pomagala s hčerjo in sinčkom. To noč sem precej slabo spala, saj me je bilo strah potencialnega novega napada. Nekaj dni zatem sem bila sama z dojenčkom, mož je bil v službi, hčerka v vrtcu. Spila sem požirek kave, srce pa mi je začelo nenormalno hitro biti. Začela sem si predstavljati najslabše možne scenarije, saj sem se v tistem trenutku zavedla, da sva z otrokom sama in da ni nikogar, ki bi mi pomagal.

Začela sem jokati. Vedela sem, da nekaj ni v redu z menoj. Odložila sem kavo in poklicala osebnega zdravnika. Še isti dan sem se odpravila do njega in poiskala pomoč. Začela sem s terapijami in jemanjem zdravil. Nekaj mesecev kasneje, po prvem obisku terapevta, so mi diagnosticirali poporodno anksioznost in motnjo paničnih napadov," je zapisala novinarka, ki si želi, da to več ne bi bila tabu tema, ob kateri bi se ljudje počutili slabo ali manj vredno, ampak da bi se vsi skupaj zavedali, da se lahko duševne motnje in bolezni, ravno tako kot fizične, pripetijo vsakemu od nas. Vsak izmed nas je v določenem trenutku ali obdobju lahko na robu prepada. Vsi smo ranljivi in krvavi pod kožo in če smo iskreni drug do drugega in si priznamo tudi takšne težave, si bomo lahko tudi lažje medsebojno pomagali in drug drugega razumeli. 

Več o poporodni tesnobni motnji si lahko preberete tukaj.