Kako preživeti sproščujoč izlet z malčkom, ki ves čas preizkuša naše meje?

Starši se v obdobju, ko malček vsak dan večkrat izgovori na glas: ''Ne, ne bom'', ima izbruhe besa in jeze, včasih tudi brez nam znanega razloga, raje izognejo družinskemu potepanju za ves dan. Toda mi smo se v obdobju, ko mi je sin tako 'kravžljal' živce, vseeno odpravili in upala sem na to, da se z možem ne bova vrnila še bolj utrujena. V mislih mi je odmeval strokovni nasvet Dejane Dejanović, predavateljice o razvoju možganov: ''Včasih znajo biti izleti z našimi malčki naporni in pridemo domov še bolj utrujeni, kot smo se odpravili na kratek oddih. Odgovor, zakaj je temu tako, je sila preprost. Izjemno veliko je novih stvari, vse to stimulira možgane, zato so še bolj razigrani kot sicer. Če k temu dodamo še lastno nervozo, se lahko slika idiličnega izleta kaj kmalu izjalovi. Kaj lahko naredimo, da bi vendarle le šlo po načrtih?''

Predlaga: ''Najprej moramo umiriti sebe. Z otroki se že vnaprej pogovarjati o aktivnostih, ki jih boste imeli. Če so otroci majhni, izbirajte kraje in vsebine, ki so za njih zanimivi. Vedno imejte pripravljen plan B. Se pravi nekaj, kjer se lahko umirite ali parke z igrali, kjer se lahko otroci znorijo in tako dajo nakopičeno energijo ven iz sebe.''

Nadaljuje: ''Če vseeno pride do izbruha v javnosti, odreagirajte mirno. Spomnite se, da otrok tega ne počne vam, ampak zato, ker je v stiski zaradi meje, ki ste mu jo postavili. Vašo mejo držite, če čutite, da je prava za vas in vašega otroka in mu mirno odzrcalite čustva: jezen/žalosten si, ker ti ne dovolim xy, kar zjoči se, tu sem zate. Ne dovolite, da vas pogledi tujcev zmotijo. Vaš otrok je čisto normalen otrok, ki zaradi slabo razvitega prefrontalnega korteksa, ki je zadolžen za racionalne, premišljene odločitve, ne zmore regulirati svojih čustev. To je tudi priložnost za vas, da predelate sram, ki ga s sabo nosite že iz otroštva, ko so vas starši, babice, dedki, vzgojitelji, učitelji ... zasramovali.''

In na koncu izpostavlja: ''Če potujete z majhnimi otroki, vam svetujem, da čim manj planirate na uro, postavite si neke ohlapne okvirje in prebudite otroka v sebi. Hecajte se, smejte se, bodite sproščeni, saj boste tako bolj čuječi in povezani z otrokom. Ko sta otrok in starš uglašena, otrok praviloma veliko bolj sodeluje.''

Pot do Zagreba smo si krajšali s pripovedovanjem znane zgodbe o tem, kako je nastalo ime mesta. Stari pogumni ban je bil utrujen in žejen, zato je dekletu Mandi ukazal, naj mu z izvira prinese vode: ''Manda, dušo, zagrabi.'' Prav po tej legendi je fontana na glavnem zagrebškem trgu dobila ime Manduševac, mesto pa Zagreb.  

Prva naša postojanka je bil ob 9. uri že najstarejši park na Hrvaškem, Maksimir, ki nas je za trenutek spremenil v Angleže, kajti sprehod med urejenimi vrtovi in paviljoni do živalskega vrta je bil gosposki, resnično umirjen, manjkali so nam samo še klobuki in dežniki. Začutili smo že prvo božično vzdušje z barvitimi kotički, kjer bi lahko sin preživel ure in ure, a nas so klicale živalice.

Živalski vrt je ogromen, otrok lahko spozna kar nekaj živali, ki jih ne more srečati vsak dan. Mi smo sicer želeli vstopiti s skirojem, a to ni dovoljeno, tako da sem samo držala pesti, da ne bo sin prehitro rekel, da ga bolijo noge. Strah je bil povsem odveč, še najdlje smo se zadržali pri plazilcih, kjer so bile na voljo učne kartice, table in naš nadobudnež, ki se je že naučil brati, se je ustavil pri vsakem zapisu. Najbolj smo bili očarani nad rdečima pandama, Dudekom in Regico. Seveda je mož, kot glava družine, največkrat fotografiral afriškega leva, ki se je, moram priznati, tudi nastavljal fotografskemu objektivu kot profesionalec. V restavraciji smo se okrepčali in jo mahnili novim pustolovščinam naproti.

Preden smo zapeljali s parkirišča, smo s strani skozi luknjo v ograji pokukali na stadion nogometnega kluba Dinamo ter si predstavljali, kako navdušeno množica vzklika: ''Gooool!''   

Čas je bil, da se odpravimo v samo središče mesta, da si ogledamo božični sejem, ki je že tri leta zapored razglašen za najboljšega na podlagi ankete bralcev portala European Best Destinations, pred kratkim pa je dobil še eno dodatno priznanje portala, posvečenega potovanjem, Big 7. Slednji ga je uvrstil kar na visoko tretje mesto najboljših božičnih sejmov. Glede na to, da se vse čarobno dogajanje odvija okrog glavnih znamenitosti Zagreba, smo parkirali v bližini trga kralja Tomislava, kjer je vsako leto, tudi letos od 30. 11. 2019 pa do 7. 1. 2020, super priložnost, da sin obuje drsalke, midva pa ga s ponosom opazujeva, kako odlično mu gre od nog. Potem smo kar sledili množici turistov z vsega sveta v nekakšno čarobno deželo v parku Zrinjevac. 

Vsepovsod so migetale bele lučke, okrašena so bila številna drevesa, srečali smo številne pojoče Božičke, poulične umetnike in sin se je domislil, da bi enemu poleg kovancev v klobuku pustil svoje pisemce. Na hitro sem pograbila blokec iz torbice in nanj je narisal velik avtomobilček. Po Donjem gradu smo tako sledili vonjavam medenjakov in prijazna hostesa nam je vsem trem podarila lesena rdeča srca z napisom Zagreb. To je njihova tradicija, da vsem prišlekom s srčki izrečejo dobrodošlico. Vmes sem seveda s prstom kazala na znamenitosti, cerkve, stopnice, ki vodijo na tržnico Dolac, katedralo ...

Med stojnicami z rokodelskimi izdelki smo prišli do vsem dobro znanega trga bana Jelačiča. Pod uro smo se ustavili in še enkrat sem morala sinu pripovedovati zgodbo o tem, kako sta se njegova babica in dedek med študijem tukaj dobivala in skupaj z roko v roki odhajala na tortico v eno izmed številnih zagrebških kavarn. O, ja, fanta sta morala z mano tudi po slavni Ilici, najdaljši ulici v mestu, kjer okrašene izložbe kar vabijo in mikajo, da zapraviš že za božična in novoletna darila. Ampak tega seveda nisem mogla storiti, ker je bil malček, ki še vedno verjame v Božička, z nama.

Največja atrakcija za sina pa je šele sledila. Vzpenjača, kot simbol mesta, eno najstarejših prevoznih sredstev, nas je iz Donjega grada popeljala v Gornji grad. Vožnja je trajala manj kot minuto, ampak vsi otroci so vriskali od veselja. Kot ljubitelji dobre hrane smo prišli na svoj račun in poskusili adventne slaščice. Tu je nastala najlepša družinska fotografija, ki jo bomo mogoče poslali kot voščilnico sorodnikom.

Počasi se je dan prevešal v večer in čas je bil, da se polni vtisov odpravimo domov. Če bi imela čarobno palčko, bi ustavila uro in bi se odpravili še v tunel Grič, v zasnežen gozd, ki mu družbo dela ogromen hrestač. Mogoče si z možem vzameva kakšen večer zase, poskrbiva za varstvo sina in se odpeljeva v najbolj romantičen del Zagreba na koncert pod zvezdami, v prazničnem času se namreč odvijajo vsak dan.

Ker Zagreb ni tako daleč od nas, smo sklenili, da si v novem letu vzamemo en dan za oglede muzejev (ki jih ni malo, od mestnega do narodnega), na našem seznamu je recimo tudi ta, ki opominja, kako se je z leti tehnologija razvijala ter nam dovoli spoznati življenje Nikole Tesle.  

Pobarvanka mesta Zagreb

Naslednji dan smo doma, ob skodelici vročega čaja in piškotih, obujali spomine na še en prekrasen družinski izlet (minil je brez trmastih scen), zraven pa smo se spet prelevili v prave umetnike in barvali pobarvanko mesta Zagreb, ki jo ponujamo tudi vam. Natisnite si jo in tako mogoče začnite vaš družinski vikend, nato pa se odpeljite božičnim sanjam naproti.

Dragi starši, vabimo vas, da nas spremljate še naprej in se naslednji teden skupaj z nami podate raziskovat drugo mesto.

Viri: lastna izkušnja; licegrada.hr; Zagreb danas; Croatia with your family; Eywithen Travel, Croatia; Journal.hr; adventzagreb.hr; infozagreb.hr

POBARVANKO NATISNITE TUKAJ!