...ko sva ga z možem odpeljala k zdravniku na obvezno cepljenje. Tokrat ne bom razpravljala o smotrnosti cepljenja in njegovih stranskih učinkih, posvetila sem bom izključno odzivu vedno zlatega sina, ki me je v ordinaciji tako šokiral, da sem ostala nekaj sekund kar brez besed.

Ne, ne bom!

Sin je bil dostikrat bolan, zato je na temeljite preglede zdravnikov navajen, tudi ko je moral v laboratoriju dati kri, je to junaško prenesel. Nikoli ni kompliciral, ko so mu merili kisik v krvi s posebno napravico, ki jo dajo na prst, ne bev ne mev ni rekel, ko je moral na široko odpreti usta, ko so mu svetili z lučko v ušesa ... Pri zobozdravniku je zelo vzoren pacient, prestrašil se ni niti cepljenja, vse do tistega usodnega dneva, ko se je odločil, da se bo na vso moč boril za svoje pravice. V njegovi glavi se je moral že pred odhodom v zdravstveni dom sprožiti klik, ki mu je sporočal, da bo tokrat cepljenje smrtno nevarno, obenem pa hudičevo boleče. Na pragu se je obiral, se na dolgo in široko poslavljal od svojih igrač, kot da gre v odločilno bitko. Sumljivo ...

V čakalnici je bil ponižen kot ovčka, prestrašeno je sedel v mojem naročju in razumela sem njegovo stisko. Saj tudi jaz ne maram injekcij, ampak vseeno si nisem niti v sanjah predstavljala tako črnega scenarija, kot je sledil. Bodrila sem ga s prijaznimi besedami, mu vlivala pogum in mu razlagala, čemu služi sploh to cepljenje.

Njegova samozavest je padla še nižje, ko so v čakalnico s starši prihrumeli njegovi sošolci in sošolke, ki so se na glas pogovarjali o tem, kako je zbadanje boleče, kako so sestre zmaji, kako je to zelo kruto do njih. Do neke meje se strinjam z njimi, ampak val strah zbujajočih čustev je sprožila neka mamica, ki je pametno izustila: ''Kdor je bil poreden ... tiste bo injekcija zelo bolela. Kdor pa ni nikoli nagajal, pa ''pika'' niti začutil ne bo.'' Te besede so jim dale misliti, kajti vsi so se naenkrat zresnili in njihov otroški smeh je utonil v pozabo …

Verjetno je vse to botrovalo temu, da se je moj pridni sinek, ki je vedno naredil, kar sem zahtevala od njega, pa četudi mu to ni bilo najbolj všeč, prelevil v pravega borca. Sklenil je, da danes on pač ne bo cepljen in zato je začel na ves glas tuliti, še preden je medicinska sestra privlekla injekcijo. Dobesedno me je njegovo obnašanje sezulo … Otepal se je na vso moč … kljub temu da je pravi drobižek, je verjetno iz pet potegnil vso energijo, da mu nisem uspela sleči niti rokava majice. Za nekaj sekund sem ostala kar brez besed, nisem vedela, kako naj nadaljujem, kako naj ga prepričam, da sodeluje … Nikoli do sedaj nisem bila priča njegovim izbruhom, nikoli do sedaj ni imel histeričnega izpada. Jokal je in krčevito k sebi stiskal roke. Ko sem se uspela zbrati, sem mu začela po tihem in razsodno prigovarjati, poskusila sem ohraniti mirno kri. Z zelo umirjenim glasom sem se mu hotela približati, toda njegovega dretja pač na ta način nisem mogla prekiniti. Poskusila sem še z drugo taktiko, in sicer s podkupovanjem. Obljubila sem mu, da če bo medicinski sestri dovolil, da ga cepi, da ga bom takoj peljala v trgovino in mu kupila največjo kovinsko škatlo njegovih najljubših kart. Vem, pretiravala sem, verjetno te obljube niti izpolniti ne bi mogla, saj stane toliko kot naš tedenski proračun za hrano. Ampak prav nič mu ni prišlo do živega, vztrajal je celo, naj se pred njim cepi očka, ki čaka v čakalnici, da bo le tako prepričan, da ne boli.. Padel je v trans, se otepal, ignoriral vse moje besede ... Tudi ko mu je medicinska sestra vse lepo pojasnila, ni bilo pozitivnega odziva. Izbrali smo tretjo varianto – brez cepljenja smo odšli nazaj v čakalnico.

Zmaga ali poraz?

Spraševala sem se, kaj sploh lahko storim. Kako lahko z možem ukrepava? Zakuhala sem, potila sem se, kot bi bila v savni … Najrajši bi se ugreznila v zemljo, saj me je moj veliki pridni fantič spravil v zadrego pred vsemi starši … Toda ni bilo časa, da bi ugotavljala, kdo me očitajoče gleda, kdo naju obsoja, da sina na vso zadevo nisva dobro pripravila. Zakaj bi bila dolžna komu pojasnjevati, da sem se zvečer in še pred odhodom o vsem pogovorila s sinom?

Posvetila sva se le prestrašenemu dečku, ki se je malo stiskal v mojem naročju, malo v očetovem, poskušala sva mu dopovedati, zakaj se resnično mora cepiti. Toda njegovi sošolci so zadevo samo poslabševali in se mu posmihali, kakšna reva je. Trajalo je kar nekaj časa, da se je potolažil in opogumil, da smo vsi trije stopili nazaj v ordinacijo. Mogoče so k temu botrovali njegovi ''zlobni'' prijateljčki, ki so sicer potočili kakšno solzo, vendar so vseeno dovolili ''pikico'' v roko in po sinovih besedah preživeli.

Preživel je tudi naš junak, ki je le s težavo sprostil roko … Zmaga je bila na naši strani … Kljub temu da me je s svojim ''norenjem'' pred cepivom, resnično nepričakovano reakcijo, dobesedno sezul, se je vrnil na stara pota. Zopet je angelček, toda v spominu mi bo vedno ostala ta njegova burna reakcija … Občudujem starše, ki se s takimi odzivi svojih otrok srečujejo vsak dan …