Vsak starš svojega otroka poskuša zaščititi pred ˝zlobnim˝ okoljem. Vedno se nekje najde nekdo, ki tvojemu otroku želi nekaj slabega. Če nič drugega, mu želi vzeti ravno tisto igračo, s katero se trenutno igra tvoj otrok. In to je v tistem trenutku najbolj grozna in nepravična stvar na svetu. In ker starši moramo imeti vse pod nadzorom, se seveda zgodi, da velikokrat mame in očetje posredujejo pri otroški igri in določajo, kdo bo tisti trenutek lahko imel katero igračo in za koliko časa. Tudi sama sem to že kdaj naredila in si zraven mislila, da je moj otrok najbolj ubog, ker ravno njemu vsi jemljejo igrače. Ampak počasi sem spoznala, da s takšnim načinom ne bomo daleč prišli. Res je, da so nekateri otroci že po značaju bolj avtoritativni od drugih in običajno ravno tisti vedno dobijo vse najboljše igrače, če ne drugače jih preprosto vzamejo tistim malo bolj nežnim otrokom. Kot starš velikokrat res težko gledaš, kako se tvoj otrok ne zna postaviti zase in zahtevati igrače nazaj in vsakič znova pride do tebe in zraven joka, da je ostal brez igrače, ampak s tem da potem starši prevzamemo naloge otroka, ne naredimo nič dobrega. Kako se bo otrok naučil, kako naj se postavi sam zase, bo samostojen, če bomo vedno mi vse naredili namesto njega, ko bo prišel do nas objokan. Svet res ni pravičen in starejši ko si, vedno bolj ti postaja jasno, da se je v življenju treba postaviti zase, drugače ostaneš brez vsega. In kako lažje se otrok tega nauči, če ne že v otroških letih, med igro in druženjem s svojimi vrstniki.

In kdo drug je kriv za to, da otroci danes v nedogled ostajajo pri svojih starših, ko bi se že zdavnaj morali osamosvojiti in oditi na svoje, kot prav ti starši, ki so med odraščanjem svojih otrok, ves čas bili bitke z ˝zlobnimi˝ okoliščinami, da bi svojega otroka obvarovali pred vsem možnim, kar se imenuje življenje. Potem se pa sprašujejo, zakaj njihov otrok pri dvajsetih letih in več ne zna poskrbeti zase, si ne zna skuhati vsaj za osnovno preživetje, ne ve, kaj je to likalnik, sesalec, pralni stroj in podobno. Ja, saj mu do sedaj nikoli ni bilo potrebno skrbeti za nobeno stvar, še to ne, kaj bo zjutraj, ko se zbudi, oblekel, ker je do takrat vedno imel polno omaro opranih in zlikanih oblačil. Aja, pa da ne pozabimo, kljub temu da morajo starši ves čas poslušati, da so pri dvajsetih že odrasli ljudje in da jim ne morejo ukazovati, kaj naj delajo in česa ne, jih je treba zjutraj vseeno zbuditi, da ne bi zamudili na predavanja ali pa v službo, če jo slučajno že imajo.

Pa saj te mlade odrasle človek razume, kdo pa se ne bi pustil razvajati v nedogled in imeti vsega dovolj, če je pa to tako luštno. Ampak ne razumem njihovih staršev. Ves čas se pritožujejo, kako neodgovornega otroka imajo, da je popolnoma razvajen, nesamostojen in se sploh ne zaveda, kako mu je luštno. Po drugi strani pa glede tega nič ne naredijo, še naprej jih zavijajo v vato in jim na vse možne načine želijo čim bolj olajšati življenje. To dvoje je skregano z vsako logiko. Kako bo potem tak otrok pripravljen na samostojno življenje?! Če vzamemo za primer fante. Ko bo tak fant dobil punco ali ženo, ki mu ne bo stregla z vseh koncev in krajev, kot mu je vedno njegova mama, bo reveža še kap zadela. Rezultat vsega pa bo ločitev in vračanje domov k mami, ker ona vedno najbolje poskrbi za njega. Pa s tem ne mislim, da so razvajeni le fantje, tudi pri puncah bi bila zgodba verjetno podobna.

Močno upam, da ne bom nekega dne take vrste mama. Ampak mislim, da imam za to slabe možnosti, če ne drugega se mi verjetno ne bo ljubilo delati stvari namesto dvajsetletnika ali dvajsetletnice, saj že sedaj včasih komaj čakam, da bosta dovolj stara, da bosta lahko sama delala to in ono. Ampak zarečenega kruha se največ poje, tako da bom raje tiho.