Ali sploh obstajajo mogočnejše besede, namenjene materi? Umirjenost, spontanost, veselje so se prelili na mojo družino. Obožujem jih, ker me njihova ljubezen tako zelo osrečuje.

Jutranje stopicanje proti kuhinji. Najprej prva, nato druga hčerka. Dobim močan objem, ki mi pove, da sem na poti tiste vzgoje, za katero menim, da je prava. Objem delim naprej … s svojo izjemno mamo.

Zasvojena v materialnem svetu sem pozabila na svoje sanje, ki sem jih sanjala kot majhna deklica, kasneje najstnica, da bom čudovita mati in žena. Službene odsotnosti so me zasvojile in užitek, ko misliš, da si pomemben, me je prevzel. Jutranja hitenja, pozna snidenja … največkrat utrujena mama. Opozorila učiteljice in vzgojiteljice o nemiru deklic me niso prebudila, opozorila moža in staršev me niso streznila. Prebujanja deklic sredi noči nisem razumela kot klica pozornosti, ampak sem ga videla kot neprespano noč mame, ki bo na delovnem mestu utrujena. Deklici, ki sta poskušali tudi z boleznijo priklicati mojo pozornost, sem prepustila možu ali bližnji osebi, ki sem ji zaupala. Mož je prevzel tudi mojo vlogo. Hvaležna sem mu, ker jo je po svojih najboljših močeh tudi odigral. Deklici sta vseeno rasli, obiskovali vse tečaje, aktivnosti … in vsakič jokali, ko je bilo treba domov.

Danes pišem …

Sprememba razmišljanja, postavitev novih ciljev, nova karierna pot, novi izzivi, a vendar … Mama. Jutranji obred, ko pospremim dekleti v vrtec in šolo ter jima želim čudovit dan, je zame začetek kreativnega dne. In ko ju prevzamem, imamo že organizirano popoldne, in sicer kako ga bomo preživeli. Najraje imamo knjižnico in vsakodnevno večerno branje pravljic. Veselimo pa se tudi nastopov in joj, … koliko dela imamo s sestavljanjem, katero krilo h kateri majici in katere nogavice zraven sodijo … Sobe so dobile nove barve in pravljične like, ki ju pospremijo v mirno noč. Rišemo in ustvarjamo. Otroške rokice imajo res izjemen dar. Svečnik, ki ga izdelamo …, darilo, ki ga z veseljem in ponosom predamo. Odkrivanje gozda in škrat, ki nas spremlja po poteh, kjer nam skrivnostno pusti sladka presenečenja, je za nas pravo doživetje.

Moja mama …

Res, hvala, ker jo imam. S pravimi besedami mi stoji ob strani ravno takrat, ko jo potrebujem. In nikoli ne reče ne … In veseli se pogovora z menoj … Učiva se druga od druge. V življenju je hitela in se iskala v materialnem svetu. Ogledalo meni. Pa vendar jo izjemno cenim, spoštujem in objemam. Opazujem, katere vrednote in vrline želim prevzeti v vlogi matere od nje in kaj ji prepuščam. Veliko se smejiva in pogovarjava. Rada sem ob njej ... In izjemna je z mojima dekletoma.

In babica …

Toplota, ki jo še danes čutim, ko sem v njeni družbi ali pomislim nanjo, je tisto, kar želim prenesti na svoji hčerki. Bila je gospodinja. Še danes čutim ta mir in čas, ki ga je lahko delila z menoj. Pravljice, ki jih je lahko pripovedovala in pripovedovala ... Pletenje, ki sem se ga naučila od nje ... Petje pesmi v avtu, ko smo se vozili. Rada sem ji recitirala, tako kot danes poslušam, ko moji deklici deklamirata meni ... In nabirali sva gozdne sadeže. Danes vidim, kako s srcem jih nabirata tudi hčerki v družbi tabornikov. Koliko peciva sva spekli in ni se jezila, ko sem v kuhinji pustila pravi nered. Naloga, ki jo moram še osvojiti – prepustiti oblikovanje piškotov hčerkama, kljub temu da bom imela kar nekaj opravkov še uro kasneje v kuhinji.

Vzrok, ki me je pripeljal do nove izkušnje, ni pomemben …, posledica je fantastična … in odkritje, kako zelo uživam biti mama, je obsijano s soncem.

Res sem srečna, ker sem mati, hčerka in vnukinja.