"Oči te kliče! Oči te kliče!" zažvrgoli Mija, kadar mi zazvoni telefon. Velikokrat ima prav, vseeno pa me občasno seveda pokliče tudi kdo drug – oče, sestra, svakinja, prijatelji, ostareli stric iz tujine in telefonski prodajalci (te praviloma na prijazen, a vselej hiter način odslovim).

Znanci (in neznanci) me pokličejo tudi zaradi službenih zadev in tedaj otroke milo prosim, ali so lahko med pogovorom kar se da umirjeni in tihi. Takrat se vsi trije strinjajo, obljubijo ter prikimajo z velikimi in zaupanja vrednimi očmi. Nato pa se oglasim ...

Prve sekunde pogovora imam mogoče res še mir, a se kmalu začne. Mija mi mora recimo ravno med telefonskim pogovorom nujno nekaj povedati, fanta se vmes (preglasno) spreta. Zato se s telefonom ob ušesu vse bolj odmikam in se umikam na varno razdaljo, včasih precej daleč (odvisno od sogovornika ter njegovega razumevanja in zavedanja, da imam tri otroke). Od časa do časa se s telefonom v roki odplazim, se potuhnem in šepetam, vse dokler me ne najdejo. Vedno jim me uspe poiskati in takrat sogovorniku priznam, da so me odkrili, in se kmalu nato poslovim z besedami: "Grem. Moram prekiniti, izsledili so me. Lepo se imej in se slišiva." 

Sorodniki ali prijatelji že razumejo in sprejemajo, da se bodo po telefonu pogovarjali malce z mano in veliko več z otroki ter da se bom istočasno tudi jaz vmes pogovarjala malce z njimi in veliko več z Matevžem, Maticem in Mijo. Pred napovedanimi službenimi klici pa se prej vedno pogovorimo o primernem in kulturnem obnašanju in povemo, "da se ne kriči in ne razgraja ter da lahko vse počaka, medtem ko je mamica zaposlena in ko se pogovarja. Razen če se podira svet, seveda."

Razložim jim, da bom hitro končala, da moram biti zbrana in da potrebujem tišino. Čeprav navedeno večkrat ponovim in vse razumejo in še več obljubijo, se pred res pomembnimi klici  za vsak primer zaprem v sobo. Vsake toliko imam res srečo in mir, a – roko na srce – redkokdaj se lahko v miru pogovarjam, pogosteje sem deležna direndaja in kravala. Velikokrat mi vmes vdrejo v sobo, razburjeno trkajo ali sprašujejo, kdaj bom že končala. In seveda stokrat pokličejo: "Mami! Mami! Maaamiiii!" 

Včasih je telefonska situacija celo hecna (ko se je kasneje spominjam, v tistem trenutku pa ne preveč).Zadnjič sem na primer med pogovorom s sestro opozorila Mijo, ki si je natakala mleko: "Pazi, previdno in počasi, da ne bi polila." Sestra mi je odgovorila: "Ne, ne skrbi, ne bom. Kozarec držim čvrsto v roki." Zabavni in na svojevrsten način začinjeni pogovori nastajajo, ko med telefoniranjem denimo vsem prepovem čokolado, ko opozarjam, naj ne skačejo po kavču ali ne plezajo previsoko, in ko strogo narekujem, naj potegnejo vodo v stranišču in naj si natančneje umijejo roke. Z milom, seveda.

Ob drugih, občutljivejših "nujnostih, ki nikakor ne morejo počakati", živčno gestikuliram in sem na trenutke zagotovo videti trapasta in morda tudi malce neuravnovešena. Vmes namreč živahno maham z rokami, žugam, se pačim, zavijam z očmi in preveč naglas govorim v slušalko z enim samim, a pomembnim ciljem – preglasiti otroški direndaj v ozadju. Ob vsem tem se v bistvu prav občudujem, kajti ugotavljam, da po skoraj desetih letih materinstva vse bolj razvijam "nadnaravno" sposobnost, da sem ob vsem zunanjem dogajanju še vedno slišali zbrana in lahko kolikor toliko sledim pogovoru. Očitno sem istočasno slišati tako zelo prepričljiva in samozavestna, da sogovornik niti ne sluti zunanjih, včasih kaotičnih razmer. (No, do zdaj me vsaj ni še nihče vprašal, ali je vse v redu in ali morda potrebujem pomoč.)

Skratka, medtem ko se pogovarjam po telefonu, je v naši hiši skoraj pregovorno nemir. Še huje pa utegne biti, ko v stanovanju kar naenkrat zavlada za tri otroke nenormalna tišina. Takrat praviloma vsi trije na kupu počenjajo kaj prepovedanega. Enkrat je na primer Mija vzela moja ličila in jih preizkusila najprej na sebi (po vsem svojem obrazu in rokah) ter nato skušala prepričati še Matevža in Matica, kako zelo lepa bosta, če ji dopustita, da ju naliči. Na srečo sem še pred tem "zaslišala" tišino in ji zadnji hip preprečila namero. Drugič so dobili umetniški navdih in steno v otroški sobici s kemičnimi svinčniki porisali s "čudovitimi" sončki, oblački, rožicami, dinozavri in levi. Tretjič so nalepili srčke na očkovo skorajda novo (še ne dva tedna staro) sobno kolo in še bi lahko naštevala.

Prav nikoli pa se niso recimo domislili, da bi lahko v trenutku moje nepazljivosti (zaradi službenega telefonskega klica!) pospravili kopalnico, pobrisali stopnišče ali zložili kup perila iz sušilnega stroja. Ne, kje pa, očitno je zabavneje početi kaj nedovoljenega. No, kot večna optimistka vseeno upam, da bom to nekoč le dočakala ...