Tale naš Matic. Saj nič ne rečem ... Zna tudi on objeti in priznati, da nas ima rad, ampak na resnično poseben, svojevrsten način. Zadnjič mu je recimo Matevž podaril enega od svojih avtomobilčkov in Matic je v navalu navdušenja vzkliknil: "Matevž, ti si najboljši brat!"

Bruhnila sva v smeh in še preden je Matevž lahko do konca izrekel: "Ne vem, kaj točno si mislil povedati. A verjetno sem najboljši brat ..." je Matic v krohotu že pridal: "Ampak si tudi moj edini brat, tako da niti ne more biti drugače!" Sledila je eksplozija smeha in na koncu so se mi zarosile oči od sreče in ponosa, ko je vseeno glasno priznal: "Veš, Matevž, pa tudi če bi imel sto bratov, bi bil ti še vedno najboljši brat na svetu!"

Naš skoraj osemletnik je po naravi hecen in čustva izraža na prav poseben način. "Matic, rada te imam," mu pogosto povem. "Vem," mi največkrat odgovori. "Veš, Matic ... Ko nekdo, ki ga imaš rad reče, da te ima rad, mu praviloma odgovoriš, da ga imaš tudi ti rad. Če ga imaš, seveda ..." mu pojasnim. "Ja, ja, vem. Ampak, to so bolj odrasle besede," mi razloži.

Matevž in Mija na drugačen način izražata čustva. Prvi je že malce starejši in se pride večkrat kar tako stisnit k meni, usede se mi v naročje, ujame moj pogled in se mi nasmehne. V preteklosti mi je tudi že povedal, da sem najboljša mamica na svetu. Seveda sem bila zatem še nekaj dni vsa vesela in v oblakih. Vsakemu, ki sem ga srečala in ki sem ga vsaj malo poznala, sem ponosno in z rahlo solznimi očmi povedala, kaj mi je kočno po devetih letih in pol od njegovega rojstva izrekel najstarejši sin.

Mija je pri svojih treh letih poosebljena punčka; rada se ljubkuje in izraža naklonjenost ter jo tudi z veseljem sprejema. Potrebuje dotike, rada vidi, da jo pobožam in da jo objamem. Vse zna tudi vračati – pogosto me kar tako stisne, me nežno poboža po obrazu in me poljubi na lička. Ima pa tudi svoje posebne trenutke. Zadnjič mi je recimo v vrtcu rekla: "Ti me obuj, če ne, bom umrla."

No, Matic prav tako kar pogosto in brez zadržkov govori o smrti. Tudi med nedeljskim kosilom, ko smo vsi zbrani za eno mizo. "Dedi, ti boš prvi umrl. Za tabo bo umrla babi in potem mami, ker je starejša od očija," je zadnjič naglas in razločno izjavil med srkanjem vroče domače goveje juhice. Dedek se je zamislil in modroval, da ima verjetno glede njega in babice prav, babica se je pretvarjala, kot da nič ne sliši. Jaz sem mu skušala dopovedati, da ne bomo nič hudi, če tovrstna razmišljanja zadrži zase, očka ga je poučeval, da imamo ženske daljšo življenjsko dobo in da načeloma živimo dlje kot moški.

Pred nedavnim ga je zaskrbelo, da ne bi slučajno umrl dedek Mraz. "Ker ... On mora biti že zeloooo star, če je nosil darila že tebi in očku," je ugotovil. Sploh nisem komentirala, ker se mi ni zdelo vredno niti učinkovito. No, nato pa mi je zadnjič napovedal smrt s pomočjo matematike. Med razlago, da je potrebno varovati naš planet, da moramo čim manj onesnaževati, da je treba nujno ugašati luči in da nakup vode v plastenki ni najboljša ideja, sem omenila tudi, da bo po nekaterih napovedih leta 2050 v morju več plastike kot rib, če ne bomo ničesar spremenili. Matevž se je zamislil, Matic pa je kot iz topa izstrelil: "Takrat boš ti že mrtva!" Na moj odgovor, da vendarle upam, da bom še živa, mi je pojasnil: "Verjetno ne boš več. Leta 2050 bi bila namreč stara že 70 let!"   

Vseeno srčno upam, da bom doživela vsaj 70 in morda tudi kakšno leto več. Močno, močno si želim doživeti rojstva vnučkov in živeti še toliko časa, da jih bom lahko kdaj pa kdaj čuvala in kot babica seveda prevečkrat prav razkošno in skoraj brezmejno razvajala. 

Matevža, Matic in Mijo medtem učim, da je ljubezni vedno dovolj za vse. Večkrat se namreč sprejo zaradi več kot očitnega razloga - v istem trenutku si vsi trije naenkrat želijo popolne in izključne pozornosti, usmerjene samo v njih. A pri treh otrocih se je pogosto težko posvetiti samo enemu. Zato, ko je najbolj napeto, vse tri stisnem v trden objem in jim vedno znova povem: "Ne prerekajte se. Ljubezni imam dovolj za vse, vsi ste moji ljubčki. Najraje vas imam na svetu in celem planetu in v vesolju in čez črne luknje in neštetokrat nazaj in naprej in levo in desno, pa postrani v vse smeri ..." Zadnjič pa me je vmes prekinil Matic: "Ja, res, ampak mene imaš najrajši!"

No, ja, tako imamo pri nas. Zagotovo pa mi v življenju veliko več kot besede pomenijo dejanja. Ko se vsi skupaj stisnemo, ko nas vseh pet eden ob drugem leži na kavču, ko se med sprehodom vsi držimo za roke. Takrat se zavem, da se imamo zelo, zelo radi in da za potrditev ljubezni ni treba velikih besed.