Nikoli ne bom pozabila majskega "dopusta" v hotelu na enem izmed najbolj čudovitih hrvaških otokov. Matevža je le nekaj dni ločilo od tretjega rojstnega dneva in 15-mesečni Matic je ravno dobro shodil. Verjetno "poznavalskim" staršem ni treba podrobno razlagati, da sva z očkom cele dneve močno garala in da si nisva mogla privoščiti niti ene proste sekunde zase (razen ko smo vsi skupaj spali, kar pa je bila v tedanjih časih tudi prej izjema kot pravilo). Stalno sva nekoga lovila in mu reševala življenje.

Fanta sva lovila po sprehajalnih poteh, ju varovala pred kolesi, skiroji, tekači ... Lovila sva ju po trgovini in po lokalu, kamor sva optimistično vsako dopoldne po zajtrku zavila na kavico. Lovila sva ju po mestu, po parkirišču, po avtomobilu, po avtosedežu, v vozičku. Lovila sva ju po plaži ter mrzlično pazila, da si Matic ni v usta zatlačil kepe peska in da ni pogoltnil kamenčka, školjke, smetke ... (skratka vsega, kar mu je uspelo zagrabiti s pincetnim prijemom). Bolj kot ne uspešno sva obenem skušala preprečiti, da bi fanta nenadzorovano vkorakala ali padla v morje (ki tedaj niti še ni bilo dovolj ogreto za kopanje, da o njunih plavalskih (ne)sposobnostih sploh ne govorim).

Posebno poglavje se je odvijalo v hotelski jedilnici. Seveda je bila na voljo samopostrežna izbira hrane in z dvema pobeglima malčkoma je bila misija nemogoče nabrati in dejansko pojesti niti ne obroka, ampak vsaj en sam samcat grižljaj. Namesto uživanja v hotelski hrani je očka polnil krožnike, medtem ko sem jaz skušala obdržati Matevža in Matica karseda skupaj, čim bolj na dosegu roke ter predvsem na očeh in izpod nog drugih gostov.

V času konice je bil v polni jedilnici družin tudi izjemno velik podvig dobiti dva otroška sedeža naenkrat in ponavadi je na koncu vsaj eden obedoval v naročju. Kot da vse opisano še ne bi bilo dovolj, je bil Matevž v obdobju "maram samo govejo juhico in pomfri in česar ne bom pojedel, bom zmetal na tla". Matic je sledil slabemu zgledu starejšega brata (le da je on jedel še "mesek") in na koncu njunega obeda so za njima povsod ostali jušni rezanci, napol pogrizen pomfri ter sprva prežvečeno in nato izpljunjeno meso. 

Seveda se nista dala niti najmanj motiti in sta se znova pognala v njun večni beg, potem ko sta se najedla. Včasih se najprej za njima pognala jaz, drugič očka, medtem je drugi na hitro pojedel in sva se nato zamenjala. Ob koncu sva vselej izmučena ter zaradi za seboj puščenega nereda s sklonjenimi glavami in z opravičujočim izrazom na obrazu zapustila razdejanje, ki se je bohotilo na, za in pod mizo. Še dandanes resnično globoko sočustvujem s hotelskimi uslužbenci, ki so morali pospravljati za nami.

Hotelske "počitnice" smo zaključili predčasno in se domov odpravili v petek namesto v soboto. Po skoraj tednu dni na morju sem bila utrujena, kot bi vsak dan tekla ultramaraton. Ko sta fanta zvečer končno zaspala, sem pojedla celo banjico sladoleda (morala sem nadoknaditi za nazaj) in vmes sprejela trdno odločitev, da imamo za nekaj časa dovolj hotelov. 

Opisano sem doživljala pred leti, dandanes pa je drugače. Vse je lažje. Otroci več brezglavo ne tekajo sem ter tja, znajo se kolikor toliko obnašati v javnosti (čeprav ne vedno) in recimo, da znajo uporabljati jedilni pribor. Denimo v soboto smo šli po dolgem času "nekaj ven pojest" in z veseljem sporočam, da sem do slaščice in espressa na koncu prišla brez večjih pretresov in živčnih zlomov. Matevž in Matic se nista obmetavala s hrano ali se mečevala z jedilnimi noži, nič se ni polilo ali razbilo, juho so vsi trije, kolikor zmorejo, kulturno posrkali. Miji celo ni bilo treba izbirati koščkov peteršilja in ni je strašansko motilo, ker so bili špageti "brez vsega" zabeljeni z maslom.

Zanimivo, kako se znajo včasih ob dobrih dnevih ob pravem času in na pravem mestu preleviti v resnično omikane gospodično in gospodiča. Medtem pa je – priznam – doma velikokrat drugače; za domačo mizo običajno ne zmorejo skupaj mirovati niti za sekundo, solato zajemajo z roko, zares stežka žvečijo hrano v prenapolnjenih ustih in namesto prtička uporabljajo rokav. A delamo na tem in tokrat so se na sobotnem kosilu res lepo, lepo obnašali in so za nagrado vsi trije lahko naročili svojo slaščico.

Ne vem, ali so v vmesnem času odrasli, ali so pogrešali obedovanje zunaj, ali pa so bili preprosto lačni. V bistvu me sploh ne zanima, presrečna sem, ker nam je vsem skupaj uspelo. Naj traja!