Zaradi prezaposlenosti in osebne obremenjenosti tako starši odgovornost za vzgojo prelagajo na druge, v večini primerov na učitelje ter na stare starše. Družbena pričakovanja in predstave o tem, kako naj bi družina izgledala in funkcionirala, pa staršem povzročajo še dodaten pritisk. 

V današnjem času največjo odgovornost za vzgojo otrok po večini še vedno prevzemajo matere, zaradi želje in tudi družbenega pritiska biti idealna mama, žena in uspešna poslovna ženska pa so velikokrat pod velikim osebnim pritiskom. Ena skrajnost sodobne vzgoje temelji na ustvarjanju prijateljskega odnosa z otrokom, s čimer se posledično ustvarja odnos pretirane navezanosti starša na otroka in čista zavrženost otroka. Namreč, če starš ne igra vloge starša, temveč prevzame vlogo prijatelja, otrok posledično ostane sam, nima občutka varnosti in zaščite, ki mu jo nudi starš. Na nek način mu odvzame starša, otroka pa prisili, da prevzame vlogo prijatelja. 

Tak otrok se ne uspe razviti v avtonomnega posameznika. V odnosu z mamo doživlja krivdo, s katero ga le-ta drži pri sebi, saj jo je strah biti sama. Takšni primeri staršev se v globokem bistvu ne zanimajo za dobrobit otroka, ker v ospredje postavljajo lastne potrebe. Seveda navzven to zgleda povsem drugače, saj na primer v šoli otroka vedno zagovarjajo in mu ne postavljajo nobenih mej, ker se bojijo, da jih otrok ne bo imel več rad. Iz tega se lahko razvije, da se starši začnejo bati svojega otroka. Strah pred tem, da jih otrok ne bo imel rad, začne prevladovati in posledično svojemu otroku ne postavljajo mej, temveč mu poskušajo čim bolj ugajati. 

Kaj lahko tak starš naredi? Na prvem mestu se je potrebno zavedati, torej si priznati, da te je strah. Potrebno pa se je tudi zavedati, da je to tvoj otrok in da te ne bo zavrgel. Za zdrav razvoj mora otrok imeti postavljene meje, brez mej otrok ne funkcionira. Seveda bo otrok preizkušal te meje, to je povsem normalno. Če bo otrok zagrozil staršu, da bo jezen nanj, če mu bo npr. omejil uporabo telefona, je to povsem v redu in se tega ni potrebno prestrašiti. Otroku je bilo odvzeto nekaj, kar mu prinaša užitek, tako da je povsem normalno, da se bo temu upiral. Naloga starša pa je, da skrbi za dobro otroka in mu postavi meje, kjer je to potrebno. 

Druga skrajnost je nezainteresiranost za otroka, ker je delo z otrokom naporno. Vzgoja zahteva čustveno vpetost starša – ob otroku starši doživljajo paleto občutij, in to na zelo močan in globok način, ker je otrok del njih. Nekateri starši se teh občutkov znebijo tako, da otroku dajo računalnik ali kak drug medij in imajo mir pred njim. Seveda si otrok tega v osnovi ne želi, saj se s tem počuti skrajno zavrženega, nevrednega, da bi se starš ukvarjal z njim. Seveda tega ne bo priznal, temveč bo bežal v igre in druge naprave, ki mu dajejo trenutno stanje ugodja ter prikrivajo praznino, ta zavrženost pa se bo pokazala nekje drugje, običajno v šoli. 

Ena od situacij, kjer se včasih kaže nezainteresiranost za otroka, je med starši, ki niso rešili svojih zakonskih težav. To stanje je lahko povod, da se starši z otrokom ne ukvarjajo, ampak v njem iščejo nenehne zaveznike in tolažnike v vojni proti zakoncu. Ta stanja se lahko še posebej odražajo v ločitvenih procesih. V teh primerih so otroci lahko spregledani in odveč. Čutijo lahko veliko stiske in nemoč pomagati, na koncu pa nosijo še veliko krivde, ker jim ni uspelo umiriti spora ali celo preprečiti ločitve. V zadnjem času otroci težavo ločitve uvrščajo na prvo mesto njihovih strahov. 

Neukvarjanje z otroki se pojavlja ne glede na socialni položaj družine in tako ni problem samo revnejših staršev, kot stereotipno velja v družbi. To je vedno težava staršev in nikoli družbenega okolja, kaj šele otrok, ki to zavrženost doživljajo. Stanje, ki je v današnjem času posebej prisotno, je problematika postavljanja mej otroku. Zavedati se je potrebno, da otrok ne more zavreči starša, pa naj si bo še tako slab. Starš je avtoriteta in otrok potrebuje vzgojo ter nekoga, ki se bo ukvarjal z njim. Otrok starša vedno pogreša in od njega želi meje, saj otroku le-te pomenijo varnost in zanimanje zanj. Seveda nad mejami nikakor ne bo pokazal navdušenja, saj možgani delujejo po principu linije najmanjšega odpora, krepijo pa se, če otrok dela in če se z njim nekdo ukvarja. 

Pri vzgoji je pomembno, da starši pridejo v stik s svojimi notranjimi občutji in otroka začutijo, se v njega vživijo in na podlagi tega najdejo svoj kompas vzgojnih smernic. Seveda bližnjic pri vzgoji ni – so le borba in trenutki sreče, ki to vsakodnevno borbo v vzgoji odtehtajo.