Poletje 2009. Pregled pri ginekologu povzroči doktorjevo mrmranje v brado. Kaj se dogaja? Do velikega dogodka so še štirje dnevi, deklič v meni pa spi … no, podnevi, ponoči je pa prava mala nočna ptičica. Uredim misli in ga povprašam, kaj se dogaja. Pove mi, da je plodovnica motna in naj se odločim, ali bom rodila danes, jutri ali pojutrišnjem. V smehu mu odgovorim, da danes, seveda, zakaj bi jutri še enkrat prišla. Pokličem moža in preden pride, so urejene že vse formalnosti in jaz pridno ležim v porodni sobi. Popadkov nič, odprta le en centimeter. Priklopijo me na umetne popadke, predrejo mehur.

Spomnim se ure na steni

Pol enajstih dopoldne. Z možem se pošalim in rečem, da če bom tukaj čez 12 ur, da bom znorela. Kot bi slutila … Popadki so prihajali in odhajali, vedno močnejši. Brez protibolečinskih sredstev, brez epiduralne, hotela sem čisto naraven porod.
Padla je noč. Mož je miril družino, ki je doma nestrpno pričakovala novice. Ponavljal jim je besede zdravnikov … zdaj pa bo, zdaj pa bo. A ni bilo nič. Kazalca na steni sta prišla do pol enajstih zvečer. 12 ur je minilo od prvih popadkov, a konca jim ni bilo videti. K meni so prihajali zdravniki, postajala sem vedno bolj izmučena. Deklica v meni se je obrnila v pravilen položaj, a se je z glavo zataknila v medenico. Otroka so v meni poskušali zavrteti, da bi se poravnala nazaj. Sedemkrat je roka ginekologije romala k otroku in nazaj, vsakič neuspešno. To se je dogajalo celo noč.

Napočil je nov dan

Ura je bila 8 zjutraj. Še vedno v porodni, z možem ob sebi in moje moči so bile res na minimumu. Nova izmena osebja. Trikrat so se že zamenjali, a jaz sem še vedno tam ležala, popadki pa so šopali kot nori. Odločitev vakum. Okoli mene se zbere ekipa ljudi v zelenem. Začnejo pripravljati vse potrebno. Vsega se spomnim zelo megleno. Počasi sem izgubljala zavest. Moje telo je bilo po skoraj 24 urah močnih popadkov in strahu, kaj bo z mojo deklico čisto izčrpano.

Sprememba: urgenten carski rez

Spomnim se družine na hodniku, sedaj so bili že vsi tukaj, skrbelo jih je … vse predolgo je trajalo. Vprašala sem sestro, koliko časa me bo še bolelo. ''Še en popadek in zaspali boste.'' In res sem. Zbudila sem se v sobi. Sama. Otrok. Je vse v redu z njo? Kje je? Čez nekaj časa je v sobo pokukala sestra. Vprašala me je, če vem kaj sem rodila. Naj bi bila punčka, so bile moje besede. Par trenutkov kasneje jo je pripeljala v sobo. Spala je. Majhna temna glavica je mirno počivala na roza odejici. Moja punčka. Čuden občutek, ko sem si vse čisto drugače predstavljala. Poroda me nikoli ni bilo strah. A življenje ima svoja pota. Vedno sem sanjala o naravnem porodu, o tistem prvem stiku z otrokom, prvem pogledu in prvem dotiku … a ni vse tako kot si zamislimo. Moj mož je bil prvi, ki je pestoval najino punčko in še danes je prava atijeva razvajenka.

Danes je moja temna glavica stara 3 leta, navihana in vesela deklica in tudi jaz se svoje bolečin polne porodne zgodbe, ki je trajala slabih 24 ur spomin z veseljem, kljub vsem bolečinam in strahu. Zakaj? Ker sem rodila predvsem zdravo in najlepšo deklico pod soncem!

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na