Moja porodna zgodba se ne začne in konča na dan, ki ga je predvideval ginekolog in ki so ga napovedovali tudi ostali specialisti. 6. avgust 2012. Dan, ko bova s parterjem spoznala najino pikico. Da, deklica bo. Želela sva vedeti za spol in na nuhalni so nama povedali, naj izbereva ime za deklico. Neizmerno veselje in naslednje dni "prerekanje" o imenu. Sledil je standardni pregled sladkorja v krvi in že prva ovira - nosečniški diabetes. Dneve in dneve sem premišljeva o hrani oziroma o tem, kaj in koliko smem pojesti, da bi moja pikica na svet prišla zdrava. Vsak dan sem se petkrat piknila v prst in upala, da številka na zaslonu ne bo višja od 5,3.

Nova ovira. Umrla je teta in isti večer po pogrebu sem pristala v porodnišnici. Predčasni popadki v 31 tednu. S solzami v očeh sem upala, da to noč še ne bom rodila, saj moja pikica še ni imela razvitih pljuč. Noč je k sreči minila mirno in po tednu dni sem šladomov. Hodila sem na preglede, se pikala in razmišljala o hrani.

Tretji šok! Na ultrazvoku je ginekolog ugotovil, da moja pikica ne raste. Ponovni pregledi in diagnoza - UIGR, zastoj rasti ploda. V 34. tednu so me ponovno sprejeli v porodnišnico na oddelek. Tam sem bila v sobi z žensko, ki je ravno izgubila otroka. Občutek žalosti, jeze in nemoči je neznanski. Kaj sem naredila narobe? Zakaj jaz?

13. julij popoldne. V trebuhu me je nekaj bolelo in bolečina se iz ure v uro stopnjevala. Pregledala me zdravnica. Očitno je šlo za popadke in odpeljali so me na porodni oddelek. Tu se začne zadnji del moje porodne zgodbe. Po vseh standardnih postopkih ležim na porodni postelji s popadki. Partnerja še ne pokličejo, ker še nisem napredovala dovolj. Popadki so srednje boleči, spati ne morem. In tako celo noč. Ob 8. zjutraj pregled in končno odločitev zdravnika, da lahko rodim. Presrečna pokličem partnerja: "Začelo se bo." Ob 12.20 smo zaslišali jok, ki mi je v trenutku iz spomina izbrisal vse skrbi in bolečine v zadnjih mesecih. 14. julij 2012 je bil zame najlepši dan, saj sem v rokah držala najlepše bitje, ki mi še danes polepša vsak dan in z nasmeh vsaj za trenutek izbriše skrbi.
Mislim, da je na mestu tudi zahvala vsem, ki so pri moji porodni zgodbi sodelovali - strokovnim delavcem, posebno mojemu ginekologu in pa seveda parterju, ki me ves čas podpira.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na