"Geni je bil star nekaj mesecev, ko sva imela pregled pri zdravniku. Medtem ko sva čakala, da naju pokličejo, je v čakalnico stopila ciganka z dojenčkom, ki je močno jokal," pripoveduje Nana Zeneli.

"Bili sva sami in vprašala sem jo, zakaj otrok joče, pomislila sem, da je bolan … Mamica mi je odgovorila, da je lačen in da nima mleka." Ponj je prišla k zdravniku v upanju, da ji bodo pomagali. Dojenček je bil namreč lačen in je neutolažljivo jokal.

"Ženska je bila torej v stiski in zavedala sem se, da ji lahko v tistem trenutku pomagam. Tako sem ji ponudila, da lahko dojenčka podojim. Imela sem zares veliko mleka. Genija sem tako odložila in nahranila lačnega otroka … Sama sem imela mleka še preveč, ona pa nič," se se spominjala Nana in dodala, da se ji zdi, da je naredila zares dobro dejanje. Prva misel ji je namreč bila, da je otrok lačen in da potrebuje pomoč. "Nisem takšna, da bi ločevala ljudi, kaj so in kdo so. Gospa je potem začela jokati, saj ni mogla verjeti svojim očem, jaz pa sem ji v roke potisnila denar in ji dejala naj gre v lekarno po mleko v prahu. Prosila sem jo naj gre naravnost tja in naj ne da denarja komu drugemu. Obljubila mi je, da bo to nemudoma storila in mi prišla kupljeno mleko tudi pokazati. Čeprav sem dvomila, da se bo vrnila, je tokrat ona presenetila mene … kajti vrnila se je."