Poleg številnih vlog, ki jih je Violeta Tomič odigrala, pa je zanjo najpomembnejša vloga mame. Zaradi svobodne poklicne poti je bilo zanjo in hčerko Petro pogosto težko, a je zmogla. Z voljo, ljubeznijo in prepričanjem, da je v življenju najpomembnejše slediti samemu sebi.

Žal na otroštvo nimam lepih spominov. Če si ogledate Kusturičin film: Sječaš li se Dolly Bell, boste videli, kje in kako sem živela.To je bilo zmedeno obdobje, divje. Kot majhna sem bila priča mnogim norostim odraslih, ki so me obkrožali, in kar dolgo je trajalo, da sem se izvlekla iz tega. Je pa res, da sem namesto vrtca obiskovala gledališki bife in to je na meni zagotovo pustilo določen pečat.

Že zelo zgodaj ste okusili gledališče, dramske krožke, kulturne prireditve … Menite, da bi se podali na odrske deske, če ne bi bilo vse to del vašega odraščanja?

Oder je bil zame pobeg v sanjski svet, kjer sem lahko bila daleč stran od resničnega sveta. Lahko sem bila kjer koli in kdor koli. Igram, odkar se zavedam sebe. Zame očitno ni bilo druge poti. K sreči mi je bil dan način, da vse svoje izkušnje in znanje prevedem v jezik umetnosti.

Kako ste usklajevali delo z materinstvom? Je bilo težko?

Ja, včasih zelo težko, predvsem v zadnjem času, ko sem kot svobodnjak prisiljena veliko potovati. Predstave sem delala v Celovcu, Puli, Trstu, na Ptuju ... Medtem ko sem samevala v hotelskih sobah, je moja hčerka samevala doma. To za naju nikakor ni bilo ne dobro ne lahko.

Moja Petra nikoli ni marala, da bi ji brala pravljice, zahtevala je, da si jih izmišljujem! To pa je bilo včasih zelo naporno, predvsem takrat, ko sem bila utrujena in popolnoma nekreativna! A sčasoma sem našla način. Glavna junaka najinih pravljic sta bila Anderle in Manderle. Anderle je bil zrelejši, Manderle pa ga je kar naprej lomil. In tako sva predelali najin odnos in dogodke, ki so se nama zgodili čez dan! To se mi je zdela res dobra pogruntavščina!

Katere pravljice so vam najljubše? Kako lahko starši postanejo čim boljši pripovedovalci? Kaj bi jim svetovali?

Jaz ne vem, če lahko komur koli kaj svetujem. Najbolje je delati po lastnem občutku. Vsak otrok je svet zase in ima drugačne potrebe. Vsekakor pa je branje pravljic koristno, ne samo zaradi bližine, ki jo ponuja, ampak otroci na tak način tudi predelajo določene arhetipe.

Ob vašem glasu je odraščalo mnogo otrok. Posodili ste ga številnim likom v risankah: Zobne miške, Gasilec Samo, Snežko Snežak, Medvedkov Božič, Svetek, bili ste Marge v celovečerni risanki Simpsonovi … Kako pa je Petra doživljala risane junake z vašim glasom? Ji je bilo všeč?

Ironija je, da je toliko otrok zraslo ob mojem glasu, moja hčerka pa je bila največkrat prikrajšana za to! Ob večerih, ko otroke spravljamo spat, jih crkljamo in jim pripovedujemo pravljice, sem bila vedno v gledališču. Zato smo igralke, čeprav dobre matere, vedno obremenjene z nekakšnim občutkom krivde. Na moj glas v risankah pa se je navadila. Včasih je zakričala: "Mamiii, ... to si tiii!" Ampak prave iluzije pa verjetno ni mogla imeti. Se pravi, Snežko ni bil Snežko, ampak mami. Na otroških predstavah pa je bil hec, ko me je na ves glas klicala in ni razumela, zakaj se ji ne oglasim!

Nikoli ne vem, kaj, ker mi je vedno najljubše tisto, kar trenutno delam. Drugače tudi ne more biti. Zelo rada sem igrala otroške predstave. Včasih sem bila ganjena do solz – recimo, ko smo sredi vojne vihre šli igrat predstavo za slovenske otroke v Sarajevu. V takih trenutkih začutiš poslanstvo in pomembnost svojega poklica ... Sinhroniziranje risank pa obožujem, saj si res lahko dam duška pri izražanju.

Za vami je veliko gostovanj in dela tako doma kot v tujini. Vaš delovnik ni bil nikoli uokvirjen v osem ur – kako so potekali vaši dnevi?

Vsak moj dan je popolnoma drugačen od drugega. Včasih sem daljša obdobja doma, kadar pa je veliko dela, sem večino časa v avtu, na cesti. Ogromno prevozim in včasih potujem po šest ur, da bi igrala dve uri! So pa tudi obdobja hotelskih sob. To je dobro za projekt, saj ti pozornosti od dela ne odvračajo nobeni drugi vsakdanji opravki, osebno pa je, vsaj zame, dokaj prazno. Zdaj vlačim s sabo svojega ogromnega psa Budo in imam tako vsaj neko dodatno obveznost.

Kakšen način vzgoje otrok se vam zdi najbolj primeren? Menite, da pretirano postavljanje mej zmanjšuje njihovo ustvarjalnost?

Vsak starš vzgaja svoje otroke tako, kot misli, da je prav. Vendar je to, kar je zanj prav, po navadi vzgoja njegovih staršev. Ta vzorec je zelo težko preseči. Pametno se mi zdi odpustiti svojim staršem njihove napake in se truditi, da istih ne bi ponavljali pri vzgoji svojih otrok. Kar se tiče postavljanja meja – jaz sem tukaj zelo slaba. Nihče jih ni postavljal meni in jaz jih ne znam postaviti drugim. Ne otrokom, ne odraslim, s katerimi se srečujem. Se pa še vedno učim.

Ste stroga mama?

Absolutno ne! Pri meni je vedno veljalo, da če kaj prepovem, je najbrž to smrtno nevarno! Hčerki popolnoma zaupam in tega zaupanja ni nikoli izneverila. Zaupam pa tudi življenju, saj vsakega pripelje tja, kamor mora priti. Zakaj bi bili mi in naša prepričanja merilo vsega?

Ne le na odru, tudi v kuhinji se radi vrtite. Skuhati znate najrazličnejše jedi. Kaj pa vam zadiši ne glede na dan in uro? Se kdaj skupaj s hčerko sklanjata nad lonce in preizkušata recepte?

Ja, včasih pa res kaj skupaj pacava in to so krasni trenutki. Še kot čisto majčkeno sem jo posedla na kuhinjski pult, da je lahko dodajala sestavine v mešalnik. Ne boste verjeli, ampak tega se spomni! Zato tudi sama rada kuha zase in za svoje prijatelje. Včasih celo vpraša za kak recept, v glavnem pa raje raziskuje sama.

Kakšna oseba je Petra? Na katere njene lastnosti ste najbolj ponosni? Vam je podobna?

Mislim, da je Petra zanimiva kombinacija mojih in očetovih lastnosti. Kar je več kot dobro! Na stvari gleda z mnogo večjo distanco in humorjem kot jaz. Hudo je, da me pri njej motijo le tiste lastnosti, ki jih ne maram pri sebi! Toda kako naj bo drugačna, če je pa moja? Najlepša se mi pri njej zdita njena nalezljiva dobra volja in optimizem!

Ali tudi Petro privlači oder?

Že v vrtcu so ji govorili, da je igralka, umetnica … in to se mi ne zdi prav. To otroku že zelo zgodaj določi nek program, in če se ta ne prilega vanj, ga frustrira. Zdi se mi, da je oder ne privlači preveč. Za razliko od večine ona nima romantične predstave o odrskih lučeh, saj ve, da je to garanje in veliko odrekanje.

Zaradi lika v oddaji Najšibkejši člen ste dobili vzdevek čarovnica. Nekje sem zasledila, da so vas kot negativen lik videli le odrasli, otroci pa ne. Kaj menite o tem?

Jaz v oddaji nisem nikomur nič žalega storila, to so si počeli tekmovalci med sabo. Jaz sem bila samo "prometnik." Je pa res, da nisem bila pocukrano osladna, kot imajo naši gledalci na žalost radi, ampak precizno korektna. In otroci se vedejo na podoben način. Brez hinavščine in taktiziranja ti bodo rekli: "Ti si neumen in s tabo se nočem igrati. Adijo!"