Pa vendar se vsaka izkušnja nosečnosti razlikuje od druge. Verjetno pa je vsem prvim skupno to, da si bodoče mame iz tega naredimo pravi mali projekt. Ko sem sama prvič izvedela, da sem v veselem pričakovanju, sem ogromno svojega časa posvetila raziskovanju po spletu, prebiranju raznih forumov in podobnega, kjer so se ostale bodoče mamice med sabo pogovarjale o pričakovanjih, težavah, raznih vprašanjih in podobno. Sama osebno nisem nikoli sodelovala, mi je zadostovalo že to, da sem brala odgovore in se tako pomirila, da imajo tudi ostale 'nosečke' podobne težave. Da ne govorim o tem, koliko časa sem porabila, da sem pregledala, kaj vse potrebujem za dojenčka. Vsako stvar sem podrobno preučila in seveda ves čas premišljevala le o dojenčku in vsem, kar 'paše' zraven. Tudi kasneje, ko sem že rodila, sem ves čas posvetila Pii in se z njo ukvarjala ves čas. Da bi jo kdaj pustila za dalj časa samo na blazini, da bi se sama malo zamotila, to se mi je zdelo grozno, ker sem imela grozno slab občutek, da sem slaba mama, če se ves čas ne posvečam njej.

Ampak ja, to se dogaja običajno pri vseh prvorojencih. No, pri čisto vseh verjetno ne. Nekatere mamice že prej sreča pamet in vedo, kam to pelje. Seveda se po pričakovanju pri naslednjem otroku to malo spremeni. Že sama nosečnost poteka precej drugače. Nimaš več časa, da bi ves svoj prosti čas namenil brskanju po spletu, raziskovanju vsega možnega in spuščanju se v podrobnosti, ki pravzaprav sploh niso pomembne. Tedni in meseci minevajo neverjetno hitro, saj imaš ves čas polno dela s prvim otrokom. Počitki, ki bi med nosečnostjo še kako prav prišli, odpadejo, ker Pia je pa polna energije in kaj to sploh je počitek. In kar naenkrat se zaveš, da te do poroda loči le še dobrih 14 dni, ti imaš pa še cel kup stvari za urediti. Seveda po porodu in prihodu domov, človek šele spozna, da si pri prvem otroku preveč kompliciral, se ukvarjal z malenkostmi in sam sebi oteževal starševstvo. Spomnim se, kako težko sem pri Pii pričakovala, kdaj se bo začela obračati, kobacati, kdaj bo hodila. Med tem ko je pri Timu vse prišlo tako spontano, brez ne vem kakšnih pričakovanj, ker ni bilo časa za to. Tudi prvi zobek pri Timu me je presenetil, ko ga sploh nisem pričakovala. Pri Pii pa smo že dva meseca pred tem gledali v usta in se spraševali, kdaj bo. Da ne omenjam, koliko časa je Tim preživel sam na blazini in se ob tem popolnoma super zamotil sam in bil ob tem čisto zadovoljen.

Pa to ne pomeni, da zaradi teh stvari drugega otroka nimaš tako rad kot prvega. Logično, da imaš rad oba, le pri drugem ti ves čas primanjkuje časa. Hm, le kaj je potem pri tretjem ali četrtem? Poleg tega pa te pri drugem prvi še vedno potrebuje in ga prav tako ne moreš kar prepustiti samemu sebi. No, pa saj tako kot pravijo, materinske ljubezni je vedno dovolj za vse.