Najprej se mi niti sanjalo ni, kako se čutijo popadki ...

V porodnišnico sem prišla zvečer, točno na dan, ko so mi predvideli za porod, ker se mi je odluščil sluzast čepek. To pomeni, da sem malo zakrvavela, videti je bilo, kot bi dobila rahlo menstruacijo.  Zato sva se s partnerjem odpeljala v porodnišnico, da preverijo, če se že kaj dogaja, kljub temu da še nisem čutila popadkov.  Tam so me  lepo sprejeli in vzeli moje podatke. Poslali so me v posteljo z navodili - če začutim popadke, naj povem.

Kmalu po sprejemu,  mi je odtekla voda in tako se je porod praktično začel. Poklicala sem babico in ji povedala, kaj se je zgodilo. Ker nisem imela občutka, da imam popadke, me je babica opozorila, da jo obvestim, ko bodo nastopili. To je bil moj prvi porod, zato se mi sprva ni niti sanjalo, kako se čutijo popadki.  Kmalu za tem so me iz sprejemne sobe, kjer sem bila sama, odpeljali  v porodno sobo, kjer se mi je pridružil tudi partner. Ker ta večer porodne sobe niso bile preveč zasedene, sem lahko na začetek popadkov počakala kar tam in me niso poslali na čakanje v porodnišnico.

Kmalu po sprejemu v porodni sobi so se začeli popadki, ki so se seveda ponoči stopnjevali. Vse sta nadzorovali babica in njena pomočnica, tudi preko CTG-ja, ki meri utrip dojenčka in intenziteto popadkov. Partner je poleg družbe skrbel za dobro vzdušje, tolažbo in me miril. Ker je porod zelo velika stvar, so se mi v glavi prepletale različne misli: tako strah kot veselje, olajšanje, predvsem pa strah, kako bo vse potekalo. Ampak babice v porodnišnici so zelo prijazne in poskrbijo, da se dobro počutiš.

Vseh podrobnosti poroda se ne spomnim dobro. V bistvu gre za nekakšen preplet bolečine zaradi popadkov in veselega pričakovanja. Narava in babice skupaj z zdravnikom pa tako ali tako poskrbijo, da vse poteka tako, kot mora.  Porod po navadi traja kar nekaj časa. Preden si dovolj odprt in se popadki zares začnejo, lahko mine tudi par ur. Tako sva se vmes s partnerjem malo sprehajala, hodila na stranišče, nekaj popila, se seveda fotografirala, šalila, dihala med popadki in se skupaj veselila prihoda najine male dojenčice.

Proti koncu rojevanja, ko sem bil že dovolj odprta, je prišel tudi zdravnik, ki je s šalami hotel malo sprostiti vzdušje, a ker je porod kar naporna stvar, ki traja kar nekaj ur in je tudi precej boleč, se nisem preveč zmenila za njega. Partner mi je zraven pomagal z dihanjem, kar mi je pomagalo, da sem se sprostila, ko je prišel popadek, in me spodbujal ter vse skupaj budno spremljal.

Ko je prišel glavni trenutek, to je porod glavice, je bilo kar napeto. To je šele bolečina, o kateri ti večina žensk, ki so rodile, pove šele, ko rodiš. Vsi pravijo, porod ni tako glasen, kot slišiš v filmih, samo moj krik ob porodu glavice je bil kar precej glasen. Vseeno je boljše, če ne izgubljaš energije s kričanjem in je boljše, da močno potisneš - to je meni pomagalo. Da gre vse skupaj hitreje ...

Ker sem bila na koncu poroda že precej izčrpana,  mi je tudi zdravnik pomagal s pritiskom na trebuh potisniti in otrok je skoraj že prišel na svet. Ko je bila glavica zunaj, je bilo vsega skoraj konec. Glavna bolečina je bila mimo in preostali deli telesa so prišli ven z lahkoto.

To je poseben občutek!

Takoj, ko se je dojenčica rodila, mi jo je babica položila na trebuh in tako se je porod končal. Ker sem bila malo v šoku zaradi bolečine, tega še nisem dojela takoj. Ampak to je poseben občutek, ko prvič vidiš svojega otročička,  ki se je devet mesecev » skrival« in rasel v tvojem trebuhu. Dojenčica je takoj zajokala in to precej glasno. Zdravnik je rekel, da je to najlepši zvok, kar je pomenilo, da je vse v redu.

Prvi stik ni trajal dolgo, ker so morali hčerko umiti, pogreti in temeljito pregledati. Tako so jo najprej zavili v odejico in jo dali v posebno grelno posteljico. Ko so jo pregledali, sem jo spet dobila v naročje in prvič podojila. Babica mi je pokazala kako. To je tudi poseben občutek!

Vsi skupaj smo sami ostali v porodni sobi še nekaj časa, da se zbližamo in umirimo. Izbrala sva ime in občudovala hčerko. Potem smo se fotografirali in vsem sporočili veselo novico. Kljub temu da je porod oziroma vse skupaj trajalo vso noč, sploh nisem čutila, da sem utrujena. Čez tri ure so po nas v porodno sobo prišle sestre iz porodnišnice in naju s hčerko  kar na postelji odpeljale v porodnišnico.  

Zjutraj sva dobili obiske. Skupaj s sorodniki in prijatelji smo se veselili prihoda novega družinskega člana. V porodnišnici sva s hčerko ostali nekaj dni, pred sva lahko odšli domov. Tudi odhoda domov sem se zelo veselila, ker šele takrat se je zares vse začelo ...

Kmalu pa vam zaupam še eno porodno zgodbo ... Danes sem stara 40 let in pričakujem drugega otroka.