Sprejela me je nadvse prijazna babica. Med čakanjem in CTG-jem je bil seveda lahko mož ves čas zraven, vse do trenutka, ko sem šla v sobo. Nočna izmena sester - res prijazne od prve do zadnje. In tako je noč minila v čustvenem pričakovanju sinčka. Zjutraj sem imela najprej CTG in vse priprave za CR. Anesteziologinja mi je seveda odobrila, da imam epiduralno in da lahko takoj vidim zaklad, za katerega sem se borila dolgih peklenskih 15 let. Čeprav po vseh neuspelih umetnih na koncu brez enega jajčnika in jajcevoda - diagnoza neplodnost.

Sin je prenehal dihati

Ura je bila 7.30, ko sem na hodniku slišala, da je mož že prišel. Druga babica ga je pospremila, da se preobleče in ga pripelje k meni, kjer sem čakala, da grem v operacijsko. Res so bili napeti trenutki pričakovanja. Z možem sva spregovorila par besed in že so poklicali, da naj pridem v operacijsko sobo. Mož je počakal v prostorih, kjer čakajo novopečeni očki, jaz sem s sestro odkorakala v operacijsko in tako se je začelo. Vse priprave, narkoza mi je počasi začenjala mrtvičiti spodnji del nog. Anesteziolog je dejal, da lahko začnejo. Čutila sem, kako so zarezali in se trudili, da moj čudež zagleda svet. Slišala sem, ko je dejal ginekolog drugemu, poglej ga fantiča se je čez noč znova obrnil in že so ga vzeli ven in dali babici. Babica ga je na hitro ovila in mi ga stisnila, da sem dala poljubček, dva, nato ga je odnesla, da ga uredijo in dajo očku.

Takrat pa se je začela kalvarija. Minuto stran od mene je prenehal dihati, seveda jaz za to nisem vedela, ker so me še morali urediti. Ampak po pripovedi moža je bilo grozno. Rekel mi je čisto malo, da je zajokal, nato je bil popolnoma moder in da je moral ven. Niti stisniti in poljubiti ga ni smel. Ker sem jaz seveda bila zelo utrujena od vsega in velike izgube krvi, se mi časovno niti ni zdelo, da jih toliko dolgo ni do mene v sobo. Nato je po skrivnih poteh priletela babica in me je seveda najprej vprašala, če vem, kako in kaj je s sinčkom. Odgovorila sem ji s tresočim glasom, da ne vem. Nato me je objela in rekla: ''Vaš sinček je prenehal dihati, je pod strogim nadzorom pediatrov in zdravnikov, čaka se, da ga odpeljejo iz Trbovelj v Ljubljano.''

Grozno, ne znam opisati, kakšna bolečina je to. Za trenutek niti zajokati nisem mogla. Nato je dejala babica, da sinčka mi žal ne more pripeljati, lahko pa moža, če želim. Seveda sem rekla ja. Ko sem ga čakala, sploh ne vem, ali sem jokala ali ne, vem samo, da je bilo mučno. Nato je stopil v sobo in seveda slap solza je tekel. Kljub njegovim besedam in podpori se nikakor nisem mogla ustaviti. Nekaj časa sva se samo gledala in jokala. Nakar je v sobo stopil moj ginekolog, zlata vreden zdravnik, in nama najprej čestital, nato pa potolažil, da je s sinčkom vse v redu.

Po njegovem odhodu sem začela pogovor z možem, kako in kaj se je dogajalo. Rekel je samo, da je postal čisto moder in da ko so ga oživljali, je moral izstopiti ven in čakati, nato ga je prišla sestra in ga je pomirila, da je stabilen. Grozno, res. Nato je pogovor stekel, kako povedati staršem, kaj se dogaja. Muka in ker je še vseeno bil mož bolj stabilen kot jaz, sem to breme preložila nanj, sama res nisem bila zmožna ne pisati ne govoriti o tem. Zlata vreden je res, vse je uredil.

Odpeljali so ga v inkubatorju v Ljubljano

Po uri pogovora sva se odločila, da gre domov, da se malo razbremeni in se popoldan vrne. Mož se je odpravil, nakar je v sobo stopila pediatrinja. Šok, milijon vprašanj v glavi. Povedala je, da ga bodo zaradi varnosti le odpeljali. Hitro sem poklicala moža, ki je ravno pojedel kosilo doma, da ga bodo odpeljali. Mož je znova prišel nazaj in skupaj sva čakala, da ga odpeljejo. Ko sem jaz čakala moža, mi je na skrivaj babica prinesla sinčka in ga stisnila k meni, ker se sama nisem smela premikati. Občutki sreče in strahu. Nato je prispel mož in čakala sva, potem pa je na vrata potrkala ekipa iz Ljubljane in pripeljala moj zaklad v inkubatorju z vsemi aparati, da sem se poslovila, ker je odhajal. Spet slap solza.

Noč je bila peklensko dolga. Spala nisem nič, samo čakala sem jutro, ko je mož vstal in šel na pediatrijo do sinčka in po informacije.

Zazvonil je telefon. ''Ne skrbi,'' mi je rekel, ''z njim je vse v redu, dobil je antibiotik zaradi zastrupitve, ampak je vse v redu. Grem do njega.'' Nato sem le dočakala fotografijo moža in sinčka. Ja, verjela sem mu, da je vse v redu, samo bilo je mučno - on v Ljubljani, jaz v Trbovljah. Tako je mož štiri dni najprej do sinčka, nato do mene hodil na obisk. Priznam, da bolečin po CR nisem kaj veliko čutila, ker sem bila na trnih, kako je z njim. Dolgi dnevi čakanja, da lahko grem do sina ...

Max mi je podaril nasmešek

Sončno sobotno jutro ... komaj sem čakala vizito. Ko so vstopili, so seveda sledile najprej solze, nato so sledile minute dolge kot leto, ali bom končno lahko šla. Odstranili so prevezo in doktor je dejal, da je vse v redu, da lahko grem domov. Padel je velik kamen bremena. Hitro sem poklicala moža, da grem domov, naj pride, da čim prej vidim sinčka. In res, mož je pohitel in mi prinesel vse potrebno za odhod. Po poti na pediatrijo so me prevzemala čustva veselja in strahu. Ali me bo sin sploh sprejel ali ne? Mož me je odložil in odšel parkirat, jaz pa sem pohitela na oddelek. Vsa prestrašena sem vstopila in povedala, da sem mamica Maxa. Prijazne sestre so me pospremile do njega. Tako čedno sem se počutila, da ne znam opisati. Nato sem rekla, če ga lahko vzamem in seveda je sestra dovolila.

Moj sonček se je nasmejal, nakar je sestra rekla: ''Maxi, vsaj mamici si namenil nasmešek, če ga že nam nisi.'' S sestro sva se dogovorili za sprejem na oddelek, da vidijo, kako se bova ujela. In res, jaz sem šla na sprejem, da bom z njim 24 ur. Izrazila sem željo, da bi ga dojila. ''Sploh ni težav,'' je rekla sestra, ''če ne bo vlekel, bomo pač s črpalko.'' Ampak tisti trenutek, ko sem ga pristavila k prsim, je on potegnil, kot da sploh nisva bila ločena. Najlepši trenutek. Vsa bolečina je bila poplačana. Po dveh dneh na pediatriji sva dobila odpustnico in sva lahko šla končno domov.

Zahvala

Naše življenje je začelo pisati nove zgodbe in dogodivščine. Hvaležna sem celotnemu oddelku Porodnišnice Trbovlje za vso podporo in pomoč, zlata vredne babice in zdravniki. Se pa tudi zahvaljujem osebju pediatrije oddelka NEON, da so lepo poskrbeli za moj zaklad in moje bivanje. Hvala vsem. Hvala tudi možu, ki me je v teh težkih trenutkih podpiral in vse breme prevzel nase. Rada vaju imam, moja zlata princa Max in Aleš.

*Fotografija je simbolična.