Zjutraj, ko se zbudim in pogledam v ogledalo, moram stopiti korak nazaj. Isti skremženi izraz na obrazu. Iz ogledala me pogleda moja mama. Krasno, si mislim. In se spomnim, da sem ji kot majhna punčka govorila. „Mami, ko zrastem, bi rada bila točno takšna, kot si ti.“ No, zdaj se preteklost vrača in saj si mi tega ni bilo treba ravno želeti. To se resnično dogaja! Ne vem, ali imajo sinovi enak občutek, namreč da na koncu postanejo takšni kot očetje. Moram vprašati moža, čeprav ni videti. Tudi on pravi, da je včasih kot njegova mama. No, pa smo tam. Neviden ali neverjetno močan vpliv mame. In da se razume: nisem še mama. Tako da njeni stavki … saj boš sama videla, ko boš mama ... sploh ne pridejo v poštev.

Saj v tem ne vidim nič slabega. Je krasna ženska, v mnogih pogledih jo strašansko občudujem, saj je morala v življenju marsikaj prestati, od jutra do večera gre kot ura, in le ko gre kaj resnično po zlu, pokaže nejevoljen obraz. Drugače je vedno z vsemi prijazna, vedno na uslugo in pripravljena pomagati. Zdi se mi, kot da jo poganja ogromen akumulator, ki se ne misli nikoli izprazniti. Se sploh kdaj utrudi? Ko je ni doma in sem zadolžena za vodenje dveh gospodinjstev, se neutrudno motam okrog tega in drugega, dokler ni vse čisto, pospravljeno, dokler niso vsi srečni in zadovoljni. Kot mama. „Lepo te je naučila tale tvoja mama," modrujejo vsi po vrsti, „tudi ona dela enako.“

In vendar me včasih ta njena popustljivost, spravljivost in vdanost spravljata ob živce. Zakaj? Ker ji želim kaj boljšega kot to, da je obkrožena z ljudmi, ki v tem, da je dobra, vidijo priložnost in jo ne bodi ga len izkoristijo. In to je začaran krog, ker mami, zato ker je dobra, nikoli ne rečeš nič. Pa si pomagaj, če si moreš. Bolj kot ji govorim, da naj se začne postavljati zase, manj posluša. Gre v trgovino in vsem nam nakupi hrano, ki jo imamo najraje, sebi nič. Gre po nakupih, ker njena omara nujno potrebuje kakšno oblačilno osvežitev, pa se vrne z novim spodnjim perilom za brata, nedrčkom zame, jopico za očeta in še kakšnim priboljškom. Zase seveda ni utegnila kupiti nič, je zmanjkalo časa in denarja. Ko jo vprašam, kaj si želi, če kaj potrebuje, nikoli ne izvem nič. Moja mami je brez želja. In srečna je. No, kje sem tukaj jaz? Kot prvo, tudi jaz sem se odpovedala kakršnim koli željam. Vprašajte me, kaj si želim za rojstni dan. Po minutnem molku bom skomignila z rameni in rekla, da se mi niti ne sanja. Želje imam, le kdo jih nima, vendar te niso takšne, ki bi mi jih lahko izpolnili drugi. Njihova izpolnitev je odvisna le od mene.

Običajno ona pobira zapuščene in lačne mačke in pse, ki tavajo po cestah. Jih nahrani, odpelje k veterinarju in obdrži. Beraču na cesti bo brez slabe vesti v roke stisnila pet evrov in mu zaželela lep dan. In jaz zavijam z očmi, ker misli, da bo tako rešila svet. Ko je ni zraven in sama naletim na nesrečne primere živalske in človeške vrste, bom avtomatično storila enako. To je moja dolžnost, si mislim. In to storim brez razmišljanja. Ker me drugače boli srce, da za družno ne storim dovolj. Mimoidoči me gledajo postrani in pridušeno komentirajo. „Kaj je tako težko razumeti? Vam je težko pokazati, da imate srce?“ se ne dam in gonim svoje. „Vas tega mama ni naučila?“ še ponavadi modro pripomnim. Ja, za družbo je treba marsikaj storiti, da bo svet jutri lahko lepši.

Ko se nad kom pritožujem, mu mama hitro stopi v bran, da sploh ne morem končati stavka. Kot da ne želi, da proti komur koli kaj rečem ali da ji vsaj malo potarnam. Izogiba se konfliktom, kjer je le mogoče. In ko sem sama v družbi prijateljic, moža ali kogar koli drugega in bi sami radi tarnali čez svet, se vedem enako. Ne morem si pomagati. Spravljivo, vedno branim tistega, proti komur teče beseda. Druge moramo razumeti, si mislim, vsi imajo svoje razloge. In grem vsem na živce, tako kot sama negodujem nad svojo mamo.

In vendar obstaja oseba, ki še takšni potrpežljivki stopi na živec. Moj oče. Takrat v obupu povzdigne glas, zakrili z rokami in se pritožuje nad svojo usodo. In verjeli ali ne, tudi jaz imam osebo, ob kateri mi v trenutku lahko zavre kri in me pahne v popoln obup. Takrat tudi jaz krilim z rokami in povzdigujem glas. Ta srečnež je moj mož. Ko o vseh teh podrobnostih potarnam svojim prijateljem, se le pridušeno hihitajo, kakšna čudakinja sem. Saj da so sami izbrali isti poklic kot njihova mama, da berejo enake knjige, imajo enako prifrknjen nos, imajo enak okus za torbice, vedno izberejo enako jed z jedilnega lista in imajo enake pričeske kot njihove mame, tega pa ne vidijo. Čudaki.

Saj pravzaprav bi rekla, da se nimam ničemur čuditi. Otroci svet spoznavajo prek mame, ko se oblikujejo naše vedenje, mišljenje, večino časa prebijemo prav z njimi. One so naše okno v svet. In tako se spomnim, da sem očeta, ko sem bila majhna, spraševala, komu sem podobna. „Od spredaj si mami, od zadaj pa meni,“ se je šalil. Narobe, vse večkrat se mi zdi, da sem z leti od zadaj in spredaj vse bolj podobna prav mami.