Poznate tisti vic, ki se ga kot mamica treh večkrat spomnim? Ko se čisto malo do krvi popraska prvi in takrat še edini otrok, starši spustijo vse iz rok, napokajo otroka v avtomobil, drvijo proti urgenci, očka vmes kliče rešilca, objokana mamica obupuje, da bo otrok kar umrl ... Ko se enako poškoduje drugi otrok, mu očka oskrbi rano, mamica pa mu pove, da ni nič hudega, da bo do poroke že dobro. In kaj se zgodi, ko se tako rani tretji otrok? Očka zakliče prvemu otroku, naj potolaži mlajšega, mamica pa naprej kuha kosilo, kot da se ni nič zgodilo. In verjetno je podobno za vse nadaljnje otroke.

Po mojih izkušnjah je podobno tudi v resničnem življenju. Vsaj pri nas je bilo in kolikor opazujem naokoli, približno tako delajo tudi moji drugi prijatelji in znanci starši. Prvi otrok pade – ojoj, hitro, da si ni kaj zlomil. Drugi otrok pade – sledi tolažba in vprašanje, ali je v redu. Tretji otrok pade in mamica od daleč zakliče najstarejšemu, naj preveri, ali je vse v redu. Res je, sčasoma se sprostiš, ko vidiš, da boš zmogel in da so otroci precej trdoživi. Spominjam se, da me je bilo pri prvem otroku, Matevžu, vsaj na začetku, potem pa malo manj, strah, da je preveč nebogljen in da bo kar umrl zaradi najmanjše malenkosti. Spominjam se, kako sem z ušesi ob njegovem teleščku poslušala, ali še diha in ali mu še utripa srček med spanjem. Najbolj hecno je, ker je res malo, malo in tudi slabo spal ter si zdaj za nazaj očitam, zakaj nisem raje takrat spala tudi jaz. Na drugega, Matica, sem samo nekajkrat "vrgla oko", pri Miji pa sem celo zaprla vrata spalnice, ko je zaspala. Da je imela mir in da sem ga imela tudi jaz. In ravno ona – naša tretja – je spala najbolje in najdlje. 

Tudi okolica ti zna pri prvem otroku dati vedeti, da se moraš kot starš še ogromno naučiti, da tega in onega ne delaš prav, da bi bilo bolje to narediti na njihov način in da je bilo pri njih popolnoma drugače. In seveda, da bi vendarle morala malemu dojenčku obuti nogavičke in mu na glavo povezniti kapico. Ker je občutljiv, ker ima ledene nogice, ker se bo prehladil. In tako sem po tovrstnih "bližnjih srečanjih" na poti domov z vozičkanja skrbno opazovala Matevža, ali ni morda malce smrkav in ali ga ni morda že zakuhala vročina. In seveda, ali še diha. Pri Maticu sem bila že bolj samozavestna. "Ampak poletje je, zunaj je 30 stopinj Celzija. Jaz sem tudi brez nogavic," sem odgovorila neznani teti, ki se je kar sama razglasila za poklicano "rešiteljico" mojega dojenčka. "Ja, vendar on je DOJENČEK," je poudarila. Pokimala sem in z vozičkom oddrvela dalje. In vmes vseeno preverjala temperaturo, smrkelj, srčni utrip in vnos kisika s pravilnim dihanjem. Pri Miji pa sem imela že določeno znanje in sploh odličen odgovor, ki ga bom delila z vami, mamicami, tega sveta. "Ne, veste, zanjo je veliko bolje, če nima nogavic. Tako se hitreje in bolje nauči uravnavati telesno temperaturo," sem razložila teti. "Aha, zanimivo. Očitno so to neke novodobne metode. Ko sem bila jaz mamica ..." je bil njen odziv.

Zdaj se je že zabavno spominjati, kako sem ob vsakem Matevževem joku preverila vse, kar bi bilo lahko narobe z njim. Vročina, podhladitev, izpuščaji, jezik, oči, ušesa, nogice, rokice, popek, dehidracija, hidracija ... Pri Maticu sem se že naučila, da verjetno joka, ker je lačen, jokajoči Miji pa sem brez kakršnih koli razmislekov takoj ponudila dojko. In če sem ob Matevževem joku kdaj pomislila, da mi ne bo uspelo, da preveč joka, tudi kdaj, da sem slaba mamica, sem pri Miji na vprašanje radovednih tet "rešiteljic", "Ja, zakaj pa punčka joka?", odgovorila, da dojenčki pač jočejo. Tudi razkuževanja in pretirane skrbi za higieno je bilo pri vsakemu otroku manj. Ko je Matevžu padla duda na tla, sem mu dala drugo, umazano od virusov, mikrobov in bacilov pa sem spravila in doma razkužila v sterilizatorju. Ko je Maticu padla duda na tla, sem jo pobrala, sprala z vodo in mu jo vrnila. Ko je Miji padla duda na tla, sem preverila, da na njej ni bilo vidnih smeti ali prahu, in ji jo vrnila.

Hecno je bilo tudi, ko sem pri prvem otroku večkrat potrebovala pomoč. Na primer, ko sem menjavala pleničko na plaži, mi je moral na pomoč priskočiti očka in po možnosti še kakšna babica in/ali dedek. Matevža sem previdno položila na brisačo, očka mi je podajal vse potrebno iz skrbno napolnjene torbe za previjanje – tetra pleničko, novo svežo pleničko, vlažilne robčke, vatico, po potrebi kremo za ritko ... Pri Maticu sem že sama menjala pleničko, očka pa je medtem pazil Matevža. Pri Miji sem sama menjavala pleničko z eno roko, v ustih sem imela plavalni rokavček, z drugo roko sem v plažni torbici iskala kremo za sončenje, s tretjo sem Matevžu pomagala obleči suhe kopalke, s četrto sem držala telefon, in očku, ki je končno našel prazen parkirni prostor, razlagala, kje smo.

Poglavje zase so tudi kašice. Pri Matevžu sem vse kuhala sama iz domačega vrta ali kupljeno "eko, bio, organic", absolutno in nujno brez kančka soli in sladkorja. V soparniku, seveda, da so se ohranila vsa nujno potrebna hranila. Vse je bilo sveže, nikoli zamrznjeno. Pri Maticu je bilo podobno, samo "revež" je moral sem in tja pojesti tudi kakšno odmrznjeno jed. Mija pa je – priznam – večkrat jedla pire, ki sem ga skuhala in začinila za vse nas, pa tudi večkrat kar kupljene kašice. Medtem ko je Matevž šele pri letu in pol prvič lahko okusil domače piškote iz bio pirine moke in sladkane z bio korenčkom, je Mija veselo grickala kupljene piškote za dojenčke že pred prvim letom starosti.

In zabeleženi spomini. Pri Matevžu imam skrbno – datumsko in po uri do sekunde natančno – zapisane vse prve prelomnice, kdaj se je prvič sam usedel, kdaj se je začel plaziti, kdaj je naredil prve korake, kdaj je izrekel "mama". Pri Maticu imam datume prvih korakov in njegovega prvega "mama". Pri Miji pa ... Zadnjič me je psihologinja pri pregledu naše triletnice izprašala: "Kdaj je shodila?" – "Ne vem, okoli enega leta?", "Kdaj je spregovorila?" – "Hm, ne spomnim se natančno. Pri okoli letu in pol?" – "Kdaj ni potrebovala več pleničk?" – "Joj, meni se zdi, da kar hitro. Okoli dve leti in pol tudi ponoči?" Da o fotografijah, ki so dejansko razvite in lepo zložene v albumu, sploh ne govorim. Matevž jih ima kar nekaj, Matic mnogo manj, Mija pa samo one iz fotografiranja iz vrtca. A načrtujem in obljubim, da se bo to kmalu spremenilo.

Ja, z več otroki se naučimo poenostaviti stvari. Ali smo morda primorani "popustiti", saj ni več toliko časa na voljo za samo enega otroka? Ne vem. Zagotovo pa vem, da z otroki raste ljubezen. Se množi, podvoji, potroji. Ko se moji vsi trije naenkrat grebejo za moj objem, jim vselej povem: "Ne prerivajte se, mami ima ljubezni dovolj za vse." in vse tri močno močno stisnem k sebi. In radovedne tete "rešiteljice" z njihovimi nasveti zdaj ponosno odslovim: "Joj, nimam časa, imam tri otroke." "Aha, potem pa veste, kaj delate," je njihov odgovor, preden pohitijo iskat novo "žrtev" – mamico z enim otročkom. In krog je sklenjen.