Z možem sva se več let trudila, da bi zanosila in postala starša. Prvič, da sva zanosila, se nama je uresničilo v začetku leta 2011, starša pa sva postala čez devet mesecev oz. dobre tri tedne prej. Ker je bilo lansko poletje zelo vroče, sem moža večkrat nagovarjala, da bi se za kak dan odpravila na morje, da bi se vsaj malo ohladila in osvežila. Ko mi je to le uspelo (dobre tri tedne pred predvidenim datumom poroda), nisem niti slutila, da bom čez dva dni že pestovala svojo štručko. Ker sva bila ravno v Izoli, sem se pošalila, da bom morala, če se porod začne, roditi v izolski porodnišnici. Na srečo se je vse skupaj začelo dogajati čez nekaj ur, ko sva bila že doma, ko je nedelja že dobro zakorakala v ponedeljek.
Bil je ponedeljek ...
Ob 4. uri zjutraj mi je odtekla voda, zato sva se z rešilcem odpeljala proti porodnišnici, kjer sem bila deležna pregleda. Ker nisem bila odprta več kot dva prsta, so me poslali na oddelek, kjer sem čakala, da se zares začne in da bom kmalu spoznala zaklad, ki sem ga skoraj devet mesecev nosila pod srcem. Ves dan sem se sprehajala in hodila na CTG na dve uri, vendar jih do pol noči ni bilo zaznati, čeprav sem bila jaz prepričana, da jih čutim. Enkrat sem sestri celo rekla, da imajo aparat pokvarjen, češ da jaz popadke čutim, aparat pa jih ne pokaže. Kmalu mi je postalo jasno, da so bili tisti popadki samo plod moje domišljije. Čeprav me je že kmalu začelo špikati v ledvenem predelu in tiščati dol, kakor da mi bo vse potrgalo, so se tisti pravi popadki na pet minut začeli v torek ob pol 5. uri zjutraj.
Nato torek ...
Prav nič prijetno, vam rečem, ampak ker sem imela ves čas pred očmi otročička, ki si tako zelo želi spoznati svojo mamico in očka, sem vse lažje prenašala. Ob pol 6. uri zjutraj sem prišla v porodni blok in kmalu zatem poklicala moža in mu sporočila, da se je začelo in da lahko počasi pride. Med praznjenjem črevesja sem dobila v roke goro papirjev, za katere mi je sestra rekla: "Kar na stranišče pojdite in jih izpolnite." Začudeno sem jo pogledala pa je rekla: "Ja, prav ste slišali, verjemite, da bo tako najbolje." V redu, sem rekla sama pri sebi, ona bo že vedela. Tudi meni je bilo takoj jasno … Kmalu potem sem prišla v porodno sobo, kjer se mi je že pridružil moj dragi, ki sem ga bila vesela, kakor da ga ne bi videla že več let. Popadki so trajali, ob pol 8 pa sem dobila epiduralno analgezijo. Potem … Ja, bilo je neboleče. Tako je bilo dokler ni babica rekla:
"Gospa, rodili bomo!"
Kako je lepo slišati ta stavek – nepopisno. V tistem trenutku sem vedela, da bo lepše slišati samo še jok nebogljenega bitjeca, ki bo kmalu prišlo na svet. Nekajkrat sem pritisnila in na svet je prišel najlepši deček, kar sem jih kdaj videla. V tistem trenutku sva postala starša popolnemu, najlepšemu in zdravemu dečku. Velik je bil 50 cm in težek 2980 g. Tisti trenutek, ko mi ga je babica, še umazanega, dala v naročje, mi bo ostal za vedno v spominu. Od veselja sva oba z možem zajokala, saj se nama je uresničila največja želja – postala sva mamica in očka.
