V intervjuju za Bibaleze.si je Maša spregovorila o svojem otroštvu, nosečnosti, porodu, materinstvu in vzgoji. Ogledate pa si lahko tudi video o tem, kako smo se odpravili na snemanje humoristične nadaljevanke Lepo je biti sosed.

V humoristični nadaljevanki Lepo je biti sosed smo vas spoznali v vlogi Branke Sagadin. Branki gospodinjska opravila ravno ne ležijo, še posebej v kuhinji se zelo slabo znajde. Kako pa je pri vas v resničnem življenju? Radi kuhate? Ob katerih opravilih bi najrajši zamižali na eno oko?

V nasprotju z mojim likom v nadaljevanki jaz zelo rada kuham. Kuhanje mi pomeni sprostitev in priložnost za razvajanje mojih ljubih. Rada dobro jem, rada preizkušam nove recepte, najraje pa improviziram. Kar se gospodinjstva tiče, mi nobeno opravilo ni posebej ljubo, vendar ob njih tudi ne trpim tako zelo. Pomaga misel na to, kak dober občutek je, ko so stvari narejene in je dom čist in urejen.

Kako ste sporočili novico o nosečnosti svojemu možu?

Prvič sem zanosila po operaciji in treh letih hormonske terapije in to z umetno oploditvijo. Tisti dan je vse skupaj izgledalo tako obupno, da sva se z zdravnikom že takrat dogovarjala, kdaj naj spet pridem naslednji mesec. Naslednji dan pa sem se zbudila in nekako kar "vedela". Kljub temu sem počakala še teden dni in šele potem naredila test, ki je bil pozitiven. Veselje je bilo seveda nepopisno.

Kako ste se počutili med nosečnostjo? Ste imeli kaj težav? Kako ste jih pregnali?

Bila sem tako srečna, da sem končno noseča, da sem vse, kar nosečnost prinese s seboj, sprejemala brez težav. Vsakič, ko sem bruhala, mi je šlo skozi glavo, da je to zato, ker sem noseča in da je to neprimerno bolje, kot če ne bi bila. Tako da je bila moja nosečnost pravzaprav zelo prijetna, res pa je tudi, da razen slabosti, ki je trajala tri tedne, ni bilo nič takega, kar bi mi povzročalo težave.

Kakšni ste bili kot otrok? Se spomnite kakšne zabavne prigode iz otroštva?

Moji starši pravijo, da sem bila takšna, kot je zdaj moja hči, trmasta, radovedna, polna energije, neustrašna in ves čas sem hotela vse sama. Tako da sem dobila vse vrnjeno in zdaj uživam v njenih vragolijah.

Se morda spomnite, da ste kot najstnica kaj zagodli svojim staršem? Nam zaupate prigodo?

Tega se pa ne spomnim. Mislim, da sem bila kar pridna, neustrašnost me je hitro minila in več ali manj sem se držala pravil. Jaz imam krasne starše in vedno sem z njimi vse rada delila. To sicer ne pomeni, da smo se v vsem strinjali, vendar nikoli nisem naredila nič za njihovim hrbtom.

Kakšna je vaša porodna zgodba? Je bilo z vami in otrokoma vse v redu? Kdo vas je spremljal pri porodu?

Voda mi je odtekla sredi noči, potem pa sem do enih naslednjega dne ležala v porodni sobi in čakala, da se bo kaj zgodilo. Pa se ni nič, kljub umetnim popadkom, ki sem jih dobila. Z menoj sta bila mož in moja sestra in prav lepo smo se zabavali. Ker jaz nisem imela niti enega popadka, me tudi nič ni bolelo. Potem pa je otroku nehal biti srček (zapletla se je v popkovino) in heca je bilo konec. Naredili so mi urgentni carski rez in ko se je Jana rodila, so jo najprej oživljali in dali na kisik. Na srečo ni bilo nobenih posledic in po šestih dnevih sva šli obe zdravi domov. Dve leti kasneje sem bila noseča z Vasjo in ko se je bližal čas poroda, sem bila vse bolj živčna, da se mu bo kaj zgodilo. Ves čas sem pritiskala na zdravnico, naj mi predčasno naredi carski rez, pa ni hotela, ker to ni dobro za otroka, jaz pa sem samo ponavljala "vzemite ga ven, vzemite ga ven". Potem pa nas je presenetil tri tedne prehitro. Ponovno so mi naredili carski rez. In šele takrat, se mi zdi, sem prvič sproščeno zadihala. Sploh ko sem naslednji dan zvedela, da je bil tudi on ves zavit v popkovino.

Kakšni so vaši spomini na poporodno obdobje?

Jana je bila eden tistih dojenčkov, za katere mamice včasih rečemo, da sploh ne vemo, da jih imamo. Jedla je in spala, krčev ni imela, rada je bila v vozičku, na rokah, doma, kjer koli v tujem okolju, od tretjega tedna dalje je spala ponoči sedem ur skupaj, tako da sem bila jaz spočita in zelo mirna mamica. Z drugim otrokom je seveda vse drugače, če ne zaradi drugega pa za to, ker moraš skrbeti za dva majhna otroka. Tokrat sem pogosto dojila in zraven Jani čitala knjige ali pa sva kaj risali. Sploh v začetku je hotela vedno biti zraven in kadar sem dojila, je splezala name in hotela, da se igrava "diči diči diča, urno na konjiča". Ampak jaz sem s tako težavo postala mamica in otroci tako hitro rastejo, da sem vse to jemala z veliko mero dobre volje. Seveda sem bila kdaj tudi popolnoma izčrpana, ampak to spada zraven. V tem času sem se zelo spremenila. Prej sem bila pravi "control freak", takrat pa sem se naučila, jemati stvari takšne, kot so, da pri dveh malih otrocih ne more biti vse tako, kot sem si zamislila in da to ni nič narobe. Le sekirati se zaradi tega ne splača.

Vidite v otrokoma kakšne svoje lastnosti? Komu sta bolj podobna?

Jana in Vasja sta čista mešanica svojih staršev in ves čas se prepoznavava v njiju dveh. Je pa Jana fizično enaka kot njen oče, Vasja je pa "moj".

Kaj najrajši počnete, ko ste skupaj? Kam se boste odpravili to poletje?

Kar koli, samo da smo skupaj. Z njunim očetom sva ločena, tako da otroka nista vedno doma, ampak gresta seveda tudi k njemu na obisk. Pri nas doma veliko pojemo in plešemo, rišemo, sicer pa so trenutno aktualne lego kocke, gormiti, Ben-teni in poniji. Dosti smo v naravi, v lutkovnem gledališču, oba sta tudi strastna "bralca". Letos poleti bi ju rada peljala na Bohinjsko jezero, kjer sem jaz kot otrok preživljala počitnice.

Ali si kdaj skupaj ogledate nadaljevanko Lepo je biti sosed? Ali otroka razumeta, da mamica igra in da je to pač vaša služba?

Ne, nadaljevanke ne gledata, takrat sta že v postelji. Vesta pa, da to nisem jaz in razumeta, kaj je moj poklic, vendar ju ne zanima. Všeč jima je le naslovna pesem, ki jo znata na pamet. Bolj ju zanima, kaj počnem v gledališču, vedno ju pred premiero peljem pogledat, kakšno sceno imamo in kako smo oblečeni. Vasja je še premajhen, Jana pa je šla z mano tudi na koreografsko vajo in kot v transu sedela v parterju zraven režiserja. Komaj sem jo spravila domov.

Kakšna mama ste? Ste strogi, popustljivi ali nekaj srednjega?

Samo sebe pa težko ocenim. Zdi se mi najbolj iskreno, če rečem, da bi rada bila bolj stroga, da pa sem včasih tudi popustljiva. Imamo red in pravila, ki se jih vsi držimo (jaz prva!), hkrati pa ju vzpodbujam k samostojnosti. Pravzaprav je dovoljeno vse, kar je primerno njuni starosti in ne ogroža njune varnosti.

Kakšen način vzgoje vam je bolj blizu?

Zdi se mi, da je danes vzgoja otrok zelo zmedeno področje. Kdor je prebral vsaj nekaj knjig, ve, da se niti strokovnjaki ne strinjajo med seboj, kako naj se vzgaja otroke. Tako se malo ravnamo po svojih starših, malo se gremo moderno permisivno vzgojo, na koncu pa smo zmedeni vsi, tako otroci kot starši. Jaz kot mamica si ne prizadevam za to, da bi bila njuna prijateljica, ampak nekdo, ki mu zaupata in ga spoštujeta, skratka avtoriteta, vendar ne nekdo, ki dosega poslušnost svojih otrok s tem, da se dere na njih ali pa jih tepe. Sploh se mi zdi, da prijazna beseda in ljubeč odnos dosežeta največ in to se trudim naučiti tudi svoja otroka.

Kako običajno poteka vaš dan?

Ker z vajami v gledališču začenjamo ob desetih dopoldne, so naša jutra bolj počasna, ne mudi se nam, imamo čas za igranje, za risanke, za zajtrk. Popoldne smo po navadi zunaj, na svežem zraku, večeri pa so namenjeni cartanju. Kadar sem doma, mi rada pomagata delati večerjo (oba sta navdušena kuharja), kadar pa imam večerne vaje ali predstavo, pa pridejo moji starši ali pa varuška, kar je vedno zelo vznemirljivo in takrat je toliko za povedati in za pokazati, da me mimogrede pospremijo z besedami "adijo, fajn se mej" in lahko grem. Ker pridno hodita spat, so večeri moji, takrat je čas za knjigo ali film.

Najboljši dan, ki ste ga preživeli s svojo družino … Kje ste bili, kaj ste počeli?

Težko izberem samo en dan. Eden od njih je nedvomno bil dan sestrine poroke. Bila je pomlad, bili smo na Ljubljanskem gradu, ves čas se nam je smejalo od sreče. Mogoče je to recept za najlepši dan. Da si skupaj s tistimi, ki jih imaš najraje in skupaj počnete nekaj, kar vas osrečuje. Na srečo je pri nas takih dni vse polno. Res pa je, da nismo preveč zahtevni. Imamo se super, tudi ko gremo nabirat liste v gozd. Otroci so za nas odrasle priložnost, da se spomnimo, kako nas lahko navdušijo čisto vsakdanje stvari.

Kako se kot mama spopadate z otroško trmo?

Dobro vprašanje, glede na to, da sta moja otroka izjemno trmasta. Vendar sem na srečo jaz še bolj, tako da za zdaj vedno zmagam. Držim se tega, da ko nekaj rečem, tisto mora obveljati, ne glede na njuno prepričevanje. Ko je čas, da gremo domov iz parka, gremo, čeprav onadva seveda tako kot vsi otroci poskušata doseči, da bi ostali. Zdi se mi, da če starši v takih nedolžnih situacijah vztrajajo pri svojem in se ne pustijo pregovoriti, s tem gradijo svojo avtoriteto, ki jim pride zelo prav , ko gre zares, v puberteti na primer. Brala sem neko raziskavo, kjer so otroke spraševali, kakšne starše cenijo. In zmagali so tisti starši, ki otrokom postavljajo pravila in od otrok zahtevajo, da se jih spoštuje. To daje otrokom občutek varnosti in ljubezni. Otroci so na primer v raziskavi govorili o tem, da če jim starši ne določijo ure, kdaj morajo biti doma, to za njih pomeni, da je staršem vseeno, kje se potikajo in kaj se z njimi dogaja. Te "svobode" niso razumeli kot nekaj pozitivnega, ampak kot pomanjkanje ljubezni.

Imate morda kakšen nasvet, kako umiriti otroka?

Kaj pa vem, kar deluje pri nekom, pri drugem ne. Psihologinja v zdravstvenem domu mi je svetovala, da je veliko bolje vnaprej predvideti, kam lahko kakšna situacija pripelje in to preprečiti, kot pa pustiti, da stvari napredujejo do te mere, ko otrok tuli in več ničesar ne sliši. Otroci so pač polni energije, nekateri še posebej, kar preprosto pomeni, da jim je treba dati priložnost, da se pošteno "zlaufajo". Če bodo ves dan doma pred televizijo, bodo zvečer skakali do stropa in jih bo zelo težko umiriti in spraviti spat. Kadar sta poredna, uporabim metodo iz vrtca, otrok mora sesti in razmisliti o svojem obnašanju, kar pri nas zelo dobro deluje. Kadar pa skušata kaj doseči z jokom, jima po navadi rečem, da ju ne razumem, če cvilita kot miška in naj mi z normalnim glasom povesta, kaj bi rada. To tudi deluje. Ko sem bila prvič noseča, mi je moja mama razlagala, da se noben dojenček ne joče kar tako, ker pač rad tuli. Kadar joče, nam hoče povedati, da je nekaj narobe. Nobenemu ni v užitek, da se počuti slabo. Po moje enako velja za otroke tudi potem, ko niso več dojenčki. In kadar otroci norijo, jočejo in so nemirni, jim je treba pomagati in odkriti vzrok njihovih težav.

Ste zabavna mama? Pripovedujete pravljice, pojete, igrate smešne vloge?

O, to pa ja. Vsi trije smo zelo norčavi in, kot pravi Jana, smo pravi hecarji. Zelo rada poslušata "moje" pravljice. Imamo namreč navado, da zvečer, ko ugasnemo luč, onadva izbereta pravljične junake, jaz pa potem 'vklopim' domišljijo in si pravljico izmislim. Po navadi so to pravljice o dinozavrih, saj jih Vasja obožuje. Imeli pa smo tudi pravo sago o Mali in Veliki kači, ki je trajala kar nekaj tednov. Vsak večer sta jima dodala kako novo žival in v tistem gozdu je bilo zelo živahno.

Kaj si želite za svoja otroka?

Vse! Želim si, da bi bila srečna, da bi poznala ljubezen in iskreno prijateljstvo. Želim si, da bi zrasla v uspešni in zadovoljni osebi, ki se dobro počutita v svoji koži, si upata sanjati velike sanje in znata uresničiti svoje cilje.

Kaj vas najbolj osrečuje?

Njun smeh. Skupno cartanje. Ko zjutraj zlezeta k meni v posteljo in se stisnemo pod odejo, tesno objeti. Kar se sicer redko zgodi, zbujata se namreč polna energije, hitro iz postelje in v nov dan. Osrečuje me tudi druženje z mojo družino, potovanja, dobra hrana, dobra knjiga. In pa moje delo.

Si predstavljate življenje brez odrskih desk? S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili igralka?

Ne, si ga ne. Če ne bi bila igralka, bi se verjetno ukvarjala s tujimi jeziki ali pa bi poučevala. Vendar tega življenja zdaj ne bi za nič zamenjala. Veliko srečo imam, da sem svoj hobi lahko spremenila v poklic, v katerem zelo uživam. Vprašanje, ki ljudem najprej pade na pamet, ko se sprašujejo o igralstvu, je, kako se naučimo tekst na pamet. Vendar je igralstvo raziskovanje novih svetov, ustvarjalnost brez meja in dajanje. Priložnost, ljudem pripovedovati zgodbe, ki bogatijo njihovo življenje. Občutek, ko si na odru in čutiš odziv občinstva iz dvorane in se zaveš, da ste skupaj nekaj ustvarili, je res lep. Gledalci tega verjetno ne vejo, da se po koncu predstave, ko se oni pogovarjajo o tem, kakšni so bili igralci, mi pogovarjamo o tem, kakšna je bila publika. Delo v gledališču ti daje tudi priložnost, da se spoznavaš in se soočaš s samim seboj. Verjetno je zato toliko navdušenja nad gledališčem. Pri nas ima vsaka šola dramsko skupino, da o množici amaterskih gledališč sploh ne govorim.