Moja zgodba se je pričela že pri mojih rosnih dvajsetih. Prvič sem prišla v Maribor in se preizkusila kot pevka pri skupini. Čakala sem v vrsti, poslušala ostala dekleta in si mislila, pa saj nisem tako slaba! Živčna sem bila do zadnjega in ko sem bila na prostoru, da bi odpela pesem, ki sem jo doma že tisočkrat, nisem iz grla spustila niti glasu! Trema! Dali so mi še eno možnost, drugič sem zapela s srcem, glasom, pela sem in improvizirala ob mikrofonu. To je bilo moje življenje, pevka! Tudi to je bil eden izmed razlogov, da študiram v Mariboru. Skupina me je sprejela, moje sanje so se uresničile.

Poleg vaj, solo petja, predavanj, učenja in komaj kaj spanja sem kot študentka delala tudi v kavarni, da sem lahko plačala izredni študij. Spoznala sem vrsto ljudi, postali smo prijatelji, bili so mi vse. Razen enega. Ta je bil trmast, samosvoj in se je imel za največjega žrebca v Mariboru. Ko sem prvič kot novinka, ki ni znala nič, delala z njim, se je s prijatelji usedel na zofo, z njimi igral nogomet, jaz pa sem bila od gneče in dela že vsa solzna. Čez eno uro se je spomnil, da je žejen. Skoraj sem ga ubila s pogledom. On kot moški tega ni opazil in mi povedal, kaj bo pil. Ob koncu delovnega dne sem bila utrujena, na koncu z živci, delala ves dan, on pa lenaril. Ker je bil le tisti vodilni, ki je preštel denar in napitnino, je to 'velikodušno' delil na dva dela.

Začela se je najina romanca, skrita mesta, lepi občutki. V tem času sem začela opravljati pripravništvo v zdravstvenem domu, preselila sva se v najemniško stanovanje in bilo je super. Čez en mesec sem se začela počutiti slabo, vrtelo se mi je, v službi nisem mogla normalno delati. Mentorica mi je rekla, naj v sosednji stavbi hitro naredim test nosečnosti, a sem se samo nasmejala in odvrnila, da to ni mogoče, ker imam že od nekdaj težave z jajčniki. Z muko sem prebila naslednjih deset tednov, stalne slabosti in glavoboli. Takrat sem mentorici rekla, da bi vseeno šla na test. Prišla sem na oddelek, dala vodo. Počutila sem se zelo dobro, češ, ti smrklja pa res ne moreš biti noseča.

Ko sem se vrnila v ambulanto, sta se sestri prešerno nasmejali in rekli, da sva dva! Kako dva, mi ni bilo jasno! „Noseča si, miška, imela boš otroka!“ Takrat se mi je ves svet prevrtel naprej, česa ne bom smela več, za kaj bom prikrajšana in kaj bom kot študentka zamudila. Skoraj sem se jima zgrudila na tla, bili so mešani občutki, veselje, žalost, strah.

Na avtobusni postaji sem čakala avtobus in poklicala sestro. Bila je čisto iz sebe, srečna, vesela, vznemirjena. Jaz pa ob tem še nisem vedela, kaj naj občutim. Bila sem zmedena smrklja, ki jo je čakal pogovor s fantom, starim 26 let, s katerim sem se videvala tri mesece.

Ko sem prišla v znano staro kavarno, v kateri sem doživela najlepše trenutke, sem se usedla za znano mizo in čakala na fanta. Ko me je zagledal, je bil presenečen in hkrati vesel. Zmedeno se je usedel k meni. V trenutku so mi po obrazu začele polzeti solze, a sem se le blago nasmehnila. Spraševal me je, če mi je slabo, če sem bolna, če so me odpustili in na zadnje, ali si noseča? In sem samo prikimala. Ulile so se mu solze in odvrnil je: „Kaj, sina bova imela?“ Rekel je, da si je želel imeti otroka z mano, odkar me je prvič videl. To je bil znak, da bo moj vse življenje!

Moj sinek Luka je danes star tri leta, je najlepši fantek na svetu, moj partner je še vedno isti, čeprav sva se poznala šele tri mesece. Smo super družina! Luka nama pomeni vse na svetu in šele zdaj razmišljam, kako lepega fantka bi izgubila, če bi splavila. On je moj svet, moja glasba, njemu sem namenila svoje življenje. Njemu lahko zdaj pojem in igram na kitaro in sem zanj najboljša pevka. Ni mi žal, ničesar nisem zamudila, zdaj sem zaposlena kot medicinska sestra, študij bo počakal, vse lahko nadoknadim. Zdaj mi je res lepo. Stara sem 24 let, z Lukom počneva vse mogoče norčije, ker sem še vedno otročja. Dovolim mu, da skaže po blatu in lužah in pri tem se mu pridružim.

In prav je, da imajo tudi mlade mamice priložnost biti mame. Večkrat , ko sem v trgovini in me vprašajo, ali je to moj sin, jim z nasmeškom odvrnem, da je to moj sonček, samo moj. Upokojenke me gledajo in si mislijo, oh, ubogo dete, sama, mlada in z otrokom. Ampak to sploh ni res! Imava hišo, sva njena polovična lastnika, druga dva sta partnerjeva starša, s katerima se super razumem, imamo vrt in celo mačko.

Preberite si še zgodbo o 17-letnici, ki z veseljem pričakuje drugega otroka.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na