Po vsej verjetnosti otroka še nikoli niste slišali reči: „Mami, prosim, pošlji me v mojo sobo.“ Seveda niste. Ker je disciplina nekaj povsem drugega kot kazen. In to storimo najbolje, ko otrokom z zgledom pokažemo, kako se je treba obnašati. Jasna pravila in starši, ki se jih držijo, so vse, kar otrok potrebuje, da se lahko počuti varnega. V katerih okoliščinah vas otrok s svojim obnašanjem prosi, da mu poveste, kaj je prav in kaj ne?

Ne bi šel še v posteljo ...

Majhni otroci še nimajo toliko volje in moči, da bi izbrali pravo pot med strašno zabavno igro in spancem. A njihovo telesce vpije po počitku. In otrok bi rad, da ga naučite, kako se pred spancem učinkovito umiri. Dajte otroku malo proste roke. Čeprav bi radi, da bi kar najhitreje zlezel po odejo, se vzdržite ukazov. Trdno se držite dogovora, kdaj je končno čas za v posteljo, lahko pa se otrok sam odloči, kako bo do tja prišel. Si bo najprej oščetkal zobe ali oblekel pižamo? Vodite in nadzorujte rutino in obenem dovolite, da bo zanjo tudi sam prevzel odgovornost.

Izbruh v javnosti

Čeprav ostali mislijo, da je otrok neskončno razvajen, ker plane v jok, ko mu v trgovini odrečete čokoladico, pa mu le manjka samokontrole in nadzorovanja čustev. Če želi, da mu kupite malenkost, vi pa odklonite, enostavno ne ve, kako se sprijazniti z razočaranjem, ko pa je želja tako močna. Otrok joka, ker želi, da ga naučite dveh stvari: kako nadzirati razočaranje na način, kot ga želi družba in kaj storiti z močno željo po priboljšku, pravi Sharon Silver, vodja programov ProActive Parenting.

Vi lahko krog prekinete tako, da iz trgovine odidete, mirno, kot le morete. Recite, da ga boste poslušali, ko bo nehal jokati. Namesto, da začnete s pridigo, mu pomagajte razmisliti, kaj je šlo narobe. Zakaj sta zapustila trgovino? Ali gledamo stvari v trgovini, z očmi ali rokami? Nato se tja vrnita, vi pa mu povejte, da je danes čas za nujne nakupe, prišel pa bo dan, ko bo posebna priložnost le za njegove želje. Zamotite ga lahko s tem, da razmišlja, ali bo to na rojstni dan, ob zaključku šole?

Majhni otroci se učijo vsega, tudi skupinske igre. In otrok se lahko že po pol urice določene igrače naveliča, njim pa tudi čas hitreje mineva kot nam. Seveda ne bo rekel: „Utrujen sem, bi imel kdo kaj proti, če nadaljujemo naslednjič?“ In ko ne ve več, kaj bi, pograbi igračko drugega in plane v jok, čeprav nima namena biti v nadlego. Potrebuje pomoč. Poskusite njegove občutke z besedami in mu povejte, da takšno obnašanje ni primerno. „Si se naveličal te igračke? Pa poskusiva s temi kockami." Ali pa ga posadite v naročje in mu preberite pravljico. Če otrok koga z igračo udari po glavi, je dovolj, da rečete, da drugih ne tepemo. Ko ste na obisku, pridigo prihranite za pozneje, saj se uči iz vaših dejanj. Ko njegovo obnašanje uide izpod nadzora, odidite. Morda pa potrebuje ravno to. Temu lahko rečete zdrava pamet, v resnici pa je to pozitivna disciplina.

Pogovor z odraslimi

Ko se otroci učijo govoriti, eksperimentirajo z besedami, ki jih poznajo ali pa so jih slišali. In radi bi, da jih naučite, kje se konča meja spodobnega pogovora. Otrok ve, da je pogovor z odraslimi   drugačen od pogovorov z vrstniki. Vljuden pogovor pomeni, da v njem glavno vlogo igra odrasla oseba, tako pa se otrok počuti varnega in mu ni treba ugibati, kako naj se obnaša. Vztrajajte, da otrok v pogovoru uporablja vljudne besede, pa če se pogovarja z vami ali kakim drugim odraslim. Če ne gre prvič, naj ga ponovi. Ne izbruhnite takoj, češ, z menoj se pa tako ne boš pogovarjal, saj mu boste tako dali vedeti, da je takšen način govorjenja več kot učinkovit, pravi Elizabeth Pantley, učiteljica in pisateljica knjig za starše. Otrok naj svoje prošnje izraža vljudno, vi pa mu vljudno povejte, če mu je ne morete izpolniti. Če se z odraslimi ne pogovarja spoštljivo, ga poučite, kako se opraviči, pa tudi razumevanje s strani drugih ni odveč, saj se otrok komunikacije šele uči. Če se noče, se opravičite sami in se z njim pomenite pozneje ter povejte, kako poteka komunikacija z odraslimi.