Prva se je odvijala pozimi, hladnega 7. februarja, 2008, v ljubljanski porodnišnici. Tako kot večina nosečnic, ki bodo rodile prvič, tudi sama nisem imela pojma, kaj me čaka. Rekla sem si, da so do sedaj še vse rodile, in ni vrag, da ne bom še jaz. Zjutraj sem se odpravila na CTG; bila sem nekaj dni čez rok. Po pregledu so se odločili, da je čas, da ostanem notri. Zakaj, sicer ne vem, ampak odločitev je padla. Tisti dan je bila neznanska gneča. V sobi, kjer smo po klistirju čakale na prosto stranišče, nas je bilo pet. Na srečo smo se nekako uspele zvrstiti na dve razpoložljivi stranišči. Ko se je sprostila ena od postelj, sem lahko šla v porodno sobo. Res sem se počutila kot na tekočem traku, ali pa v kakšni komuni, glede na halje, v katerih smo skakljale naokoli. Odločili so se, da mi predrejo mehur in dajo umetne popadke. Plodovnica je bila že motna, zato je moral otrok čim prej ven, so menili. Začelo se je precej nedolžno, a se je kmalu stopnjevalo. Umetni popadki naredijo svoje. Edina pozicija, ki mi je še dokaj ustrezala, je bilo leženje na boku, ki pa so mi ga kmalu prepovedali. Leže na hrbtu pa so bile bolečine neznosne; in kmalu sem bila taka tudi sama.

Želela sem biti sama

Na živce so mi šli vsi, ki so skakali okoli mene; od zdravnikov, do babic. Sama nisem zahtevala nobenega sredstva proti bolečinam, ampak kar naenkrat so mi v žilo spustili nekaj, kaj me je v trenutku 'izklopilo'. Vem samo, da so se mi oči zaprle in telo ni več sodelovalo. Bilo je tako, kot da se vse dogaja nekomu drugemu, jaz pa sem le zunanji opazovalec. Spomnim se, da sem eno od sester po pomoti celo brcnila, ampak v moji glavi si je vsekakor zaslužila. Ker se je porod ustavil, oziroma po mnenju zdravnikov ni napredoval dovolj hitro, so se odločili za vakuum. Kar naenkrat sem začutila močan pritisk ene od babic na trebuh, medtem ko je zdravnik izsesal sinka iz mene. Grozen občutek. Kot da bi mi iz trebuha potegnili vso notranjost. Seveda so me zavoljo tega morali tudi prerezati, kar je zahtevalo nekaj notranjih in zunanjih šivov. Po petih urah je bil torej sin v mojem naročju. Vse kar sem lahko spravila iz sebe, je bilo vprašanje: 'Zakaj pa ima tako čudno glavo?' Na glavici je imel namreč veliko bulo od vakuuma, ki pa je seveda v nekaj dneh izginila. Jaz sem dokaj hitro prišla k sebi in začela novo poglavje svojega življenja.

Nova nosečnost, nova zgodba

Čez dobri dve leti sem se zopet znašla v porodnišnici, tokrat na Ptuju. Že nekaj dni pred rokom so na pregledu CTG ugotovili, da je z otročkom nekaj narobe, saj utrip ni bil dovolj močan. Odločili so se, da bom morala ostati v bolnici. Jaz sem hčerkico normalno čutila, zato se mi je zdelo malce pretirano, da moram ostati v bolnici. Spet so zmagali možje v belem, in štiri dni sem preždela v bolnici. Ker izvidi CTG niso bili nič boljši, so se odločili, da bodo porod sprožili. Imela sem srečo, da v tistem trenutku ni bila nobena od porodnih sob zasedena, tako da sem dobila tisto, ki ima vsaj posteljo super in stranišče v sobi. Predrli so mi torej mehur in nastavili umetne popadke. Po približno eni uri je prišla babica, češ da mora povečati količino sredstva za umetne popadke, ker sicer bomo do jutra v porodni. Stvari so se začele odvijati s svetlobno hitrostjo. Edini položaj, ki mi je ustrezal, je bilo tudi tokrat ležanje na boku. Protibolečinskih sredstev nisem želela, četudi sem skoraj polomila ročaj od postelje pri vsakem popadku. Kmalu sem začutila ostre bolečini v nožnici, vendar mi babica ni verjela. Baje bi morala popadke čutiti v trebuhu ali v križu. Ker sem seveda vztrajala, da me boli v nožnici, se je le vdala, in me pregledala. 'Rodili boste,' so bile njene besede, in nekaj trenutkov kasneje, 27. 7. 2010, je hčerka prišla na svet. Ker se ji je tako zelo mudilo, sem se strgala od materničnega vratu do presredka; poleg tega da so me jasno še prerezali. Šivanje je trajalo dobre pol ure. Okrevanje je bilo tokrat precej bolj naporno. V porodnišnici sem se komaj premikala. Odhod do stranišča je bil pravi podvig. Najbolj so me boleli hemoroidi, s katerimi sem se ukvarjala še nekaj naslednjih mesecev. Tudi hčerka ni najbolje začela svoje poti. Očitno je v bolnici staknila klamidijsko okužbo oči, kar je pomenilo, da en mesec sploh ni mogla odpreti oči.

Danes sta na srečo vesela, zdrava in navihana otroka, jaz pa sem na poti do svoje tretje porodne zgodbe. Moram priznati, da me je že sedaj strašansko strah poroda, ampak tokrat sem se odločila, da zdravnikom dolgo ne bom pustila blizu. Ne bom dovolila, da mi sprožijo porod, da me priganjajo in mi ne pustijo, da poslušam svoje telo. Najraje bi sploh ne šla v porodnišnico, vendar na tej točki za to še nimam dovolj poguma. Imam pa še kar nekaj mesecev časa, tako da se za to morda še odločim. Vsekakor sem se odločila, da bo ta porodna izkušnja popravila vtise zadnjih dveh; saj veste, v tretje gre baje rado.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na