"Tabletko" za sprožitev, pospešitev popadkov sem seveda sprejela. Od nervoze sem bila čisto potna, ker me je že od nekdaj strah poroda, bolečine in seveda že tega, ker ne veš, kaj pričakovati.

Po tem so me namestili v sobo z drugimi nosečkami in nato smo lahko samo čakali, kajti rodila naj ne bi pred večerom, zato je tudi moj fant šel domov. Popadki so se začeli že po kakšnih 15 minutah. Bili so grozno boleči krči. Ko je moj partner prišel domov, me je poklical, a je mene že vse tako bolelo, da se nisem mogla pogovarjati, zato se je odločil, da pride kar nazaj. Ko je prišel nazaj, me je prepričal, da greva kar v porodno sobo (seveda jaz nisem hotela, ker sem mislila, da še to ni to). Prideva v porodno, no, on je moral počakati zunaj, me babica vpraša, na koliko časa imam popadke, povem, da se mi zdi, da sploh ne minejo ... Me pregleda: odprta komaj en centimeter, pošlje me na ctg, popadki na pol minute ...

Tega nisem pričakovala ...

A takrat pride do komplikacij. Zaradi tako močnih popadkov je moj otrok izgubljal utrip. Vedno manj ga je imel. In takoj v tistem trenutku so me " omamili" z infuzijami, injekcijami in me nemudoma odpeljali v operacijsko sobo, da mi opravijo urgenten carski rez, to, kar sem najmanj pričakovala. Moj partner je pred sobo nervozno čakal in samo gledal, a povedali mu niso ničesar. Tam mi dajo narkozo in zaspim. Zbudim se z groznimi bolečinami. Partner je bil ob meni, a mojega otroka ni bilo nikjer! Pove mi, da so ga po rojstvu morali oživljati in da so ga po tem odpeljali na otroški oddelek (v "center"). Bilo je grozno! Čeprav se vsega ne spomnim, ker sem bila še rahlo pod narkozo, so to bili moji najhujši trenutki v življenju. Ko ne veš, kaj je s tvojim otrokom, ker ti niti sestre ne povedo ničesar. A pokazal mi je njegovo prvo sliko. Res ni bil najlepši dojenček, saj je bil ves moder, zatečen, in ko ga vidiš, ti je še huje. No, naslednji dan me je "nabasal" na voziček in sva šla pogledat najinega princa (končno!). Spal je na trebuščku in sesal je palec. Bil je čisto drugačen kot prvi dan, ko sem ga videla na sliki! Bil je prečudovit! Moj mali borec in moja največja ljubezen! Je nekaj najlepšega, kar se mi je kdaj koli zgodilo! Čeprav porod ni bil takšen, kot sem ga pričakovala oziroma želela, sem vseeno dobila najlepše darilo, ki me sedaj osrečuje in lepša življenje. In ta moj fantiček bo počasi upihnil prvo svečko! Spomin na ta dan bo vedno živel, čeprav je z grenkim priokusom, a še vseeno zelo sladek!

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na