Njegovo drobceno telo se greje ob mojem telesu. Potem pa so tri ure mimo in sestra ga namerava odpeljati na preoblačenje na otroški oddelek, mene pa na oddelek za novopečene mamice. Tako ranljive prve urice, ko se je malo bitjece znašlo v novem svetu, prekine groba rutina in tri ure starega novorojenčka iztrga materi iz objema.

To je velik stres za oba. Prej pomirjen novorojenček začne glasno jokati in tudi mati, ki je šla ravnokar skozi velik prehod v svojem življenju, se znajde brez svoje male štručke, ki tako željno kliče po njenem toplem naročju, kjer se počuti varno ob bitju srca, ki ga je pomirjalo v maternici.

Sama sem zahtevala, da se moj otrok ne loči od mene, ker se mi zdijo prve ure in prvi dnevi z novorojenčkom izrednega pomena za vzpostavitev njegovega občutka varnosti in okrepitev najinega trdnega odnosa. Če je otroček zdrav, ne vidim nobenega razloga, da se ne bi preoblačil ob svoji materi. Prav boleče se mi zdi, da novorojenčka ločijo od matere, kadar to ni nujno potrebno in ne gre za nobene zdravstvene težave. Žal večina otroških sester v porodnišnici tega še vedno ne razume in smo matere, ki imamo drugačne želje od njihove ustaljene rutine, deležne negativnih opazk in hladnih pogledov. In to ravno v obdobju, ko je mati izjemno ranljiva in ji je še toliko težje, saj je v položaju in energetskem stanju, ko se težko brani.

Po treh dneh mamica in novorojenček zapustita prostore porodnišnice in navdušeni očka ju odpelje domov. Bližnji še isti dan prihitijo »gledat novorojenčka.« No, mogoče zdržijo še kakšen dan, kaj več pa ne. Sama ne bi imela nič proti, če bi novorojenčka res samo gledali in ne motili družinice, ki se privaja na novega člana, več kot dve uri, kar sem doživela že v prvih dneh. V naši družbi je taka navada, da se pride novorojenčka pogledat in malo popestovat.

»Joj, kako je luškan! Daj mi ga malo v naročje!« Samoumevno je, da komaj nekaj dni starega novorojenčka prepustiš obiskovalcem, da si ga podajajo iz rok v roke, ga božajo in celo poljubljajo. Jaz odgovorim: »Ga ne dajem po naročjih.« In že je zamera tu. Če postavim na tehtnico želje obiskovalca in poskušam začutiti, kaj si bi želel moj otrok, se ne bom odločila izpolniti obiskovalčeve želje. Prepričana sem, da drobnemu novorojenčku bolj godi mamin objem, njen vonj in njena energija.

Menim, da se v prvih dneh otrokovega življenja izgrajuje čvrsta vez med materjo in dojenčkom, zato prijemanje sorodnikov in prijateljev prekinja ta odnos in moti otročkov mir. Naročja drugih ljudi so naročja drugačnih energij. Novorojenčkova mati svojemu detecu nudi najustreznejše pogoje za rast in razvoj, z njeno dojko se ne polni le njegovo fizično, temveč tudi energetsko telo. V teh ranljivih prvih dneh se v otroka zlahka naseli občutek zapuščenosti namesto varnosti. Tako drobceno bitje nima nobene moči, da se brani pred vsiljivimi rokami. Roke, ki grabijo po njem, posegajo v njegov intimni prostor in motijo njegovo privajanje na novi svet. Predstavljajte si, da vas tujci božajo in otipavajo, pa malo ščipajo za lica. Malo bitjece je na tem svetu ravnokar začelo vzpostavljati svoj prostor, tuje roke pa vdirajo vanj in mu onemogočajo graditev lastnih meja. Ta otrok je bil meni zaupan v varstvo in vzgojo, zato ga nosim v svojem naročju. Tako občutim njegovo energijo, zaradi medsebojne povezanosti pa lažje razberem in izpolnim njegove potrebe.

Po kakšnem mesecu ali dveh se obiski pri dojenčku še vedno vrstijo, ima pa takrat otroček že več možnosti, da pokaže, kadar ni zadovoljen. Moj mali nakremži svoje ustnice in začne vidno nabirati strah, če se mu kdo preveč približa. Razumevajoči obiskovalci to takoj razumejo in ga niti ne poskušajo prijeti. Se pa najdejo tudi taki, ki se na otrokove znake ne odzivajo in ga kljub njegovi reakciji nanje hočejo v naročje. »Malo mi ga moraš dati! Prej ne grem domov!« mi je zadnjič izjavila znanka. Pa je šla, res pa ne najboljše volje ...

Ena mamica mi je rekla, da ji je nerodno reči, da ne daje svojega otroka drugim v naročje. Menim, da to ni nobena sramota, temveč materin zaščitniški čut. Lahko pa bi bilo sram tiste, ki nas, ko ščitimo svoje malo bitjece, ne upoštevajo in kljub temu motijo našega dojenčka. Ne gre le za možnost prenosa bolezni od tujcev na vaše dete, gre tudi za to, da vdirajo v njegov sveti prostor in v njegovo krhko energetsko polje.

Ravnokar je moj tretji živorojeni otrok dopolnil šest mesecev in v tem času še ni bil nikjer brez mene ali mojega moža. Za to bo čas kasneje, ko bo že sposoben verbalno izraziti svoje želje. Ga pa sedaj, če tako pokaže, že dam tudi komu v naročje. Dokler ne bo hodil, bo ves dan z menoj, potem pa bo kakšno urico že lahko tudi pri babici. To, da svojega sinka ves dan nosim ob sebi, pa me ne ovira. Kljub temu, da je ves dan in vso noč tesno ob meni, nisem privezana doma. Skupaj z najmlajšim otrokom opravim vse nakupe, sestanke in svetovanja nosečnicam in novopečenim mamicam ter se posvetim tudi starejšima dvema.

Mislim, da preveč prehitevamo, ko želimo svojega otroka čim prej osamosvojiti in navaditi na druge roke in ga puščamo v okolju, ki ni njegov dom. S tem mu delamo škodo, ker otrok predhodno ni imel možnosti vzpostaviti trdnega in varnega notranjega okolja in se zato ni sposoben braniti. Prvo leto je namenjeno izgraditvi povezanosti otroka z mamo, očetom in sorojenci. Prepričana sem, da lahko dojenček, ki ga mati ves dan nosi pri sebi, zgradi najboljše osnovne pogoje za kasnejše samostojne korake v svet. Vzgajajmo svojega otroka, kot nam veli naše srce, in hkrati spoštujmo meje drugih mater in njihovih otrok, saj je gotova mati tista, ki najbolje pozna svojega dojenčka in čuti, katera pot je zanj najboljša.