Zvezdana Mlakar pravi, da je zelo hvaležna sinovom, ker so ji dovolili, da se približa moškemu svetu in njihovemu dojemanju. Tako je spoznala, da si moški in ženske nismo tako zelo različni in da razlike, ki so, poživljajo in nadgrajujejo naše odnose. Energična mama občuduje in spoštuje njihovo drugačnost in občuti neizmerno radost ob zavedanju, da je zaradi njih njen svet bogatejši …

Zvezdana je za Bibaleze.si odkrito spregovorila o svojem otroštvu, osebnih lastnostih, nosečnosti, družini in vzgoji.

Zvezdana, vaše otroštvo je bilo prepleteno z grenkimi trenutki, saj ste kot deklica izgubili očeta. Kljub mladosti pa ste videli, razumeli in čutili veliko več, kot bi pričakovali od šestletnega otroka. Lahko bi rekli, da ste kot Mali princ gledali s srcem … Kakšne spomine imate na to obdobje?

Ah, ne glede na vse hudo je bilo moje otroštvo prelepo, imela sem čudovito mamo, ki mi je neskončno zaupala in vedno stala ob strani, skrbno, predano, tako 'ta pravo,' ki je naredila dom v pravo gnezdo. Kuhala je same dobrote in me vzpodbujala v vseh poskusih in iskanjih svoje lastne poti … Imela sem super malo sestrico, neskončno sva še danes predani druga drugi in ker sem 10 let starejša, nisva imeli klasičnih bojev, za katere slišim, da se dogajajo med sestrami. Ker smo imele samo same sebe, je naša mala družinica treh bab razvila poseben, pristen odnos, predan in popolnoma zavezniški. Živeli smo skromno, a nikoli mi ni nič manjkalo. Če česa ni bilo, sem sicer o tem sanjala, hkrati pa sem prav dobro razumela, da tega pač ne morem dobiti. Vse nesreče, ki so se nam dogajale, so se sicer globoko vtisnile vame, imela pa sem eno tako posebno voljo v sebi, da sem vedno skrbela, da ljudje okrog mene niso bili žalostni, jezni, nesrečni … Sama sem si to naložila na ramena, pa vam moram povedati, da mi ni bilo nikoli težko in da tako funkcioniram še danes …

Tudi v šoli sem našla ali so me našli odlični učitelji, ki so v meni razvijali najboljše, najlepše lastnosti, me podpirali in razumeli … Seveda pa sem se sama neskončno trudila in vračala zaupanje …

Če je bilo kdaj težko, sem vedno iskala odgovore v sebi, bila - in še danes sem - zelo samokritična…
Kljub vsemu, prešerni radosti, ki sem jo oddajala, pa sem bila dolgo časa globoko v sebi strašno negotova, nesamozavestna in potrebovala sem dolga leta, da sem se sprejela in doumela, da ne morem biti idealna in da me pač ne morejo imeti vsi radi …

Minevala so leta, ko se nisem cenila in se nisem počutila vredno ljubezni, zanjo sem se bila pripravljena odpovedati celo sebi …

A če se boriš, koplješ po sebi, če si se pripravljen soočiti s svojimi strahovi, zagotovo pride dan, ko si rečeš, pa kaj, sem kar sem in to je dobro.

Pri meni to še vedno pomeni, da se znam odrekati, da še vedno skrbim, da so ljudje okrog mene srečni, znam pa tudi reči NE, ko nekaj ni dobro zame.

Sem zelo, zelo odprta oseba, nikoli ne blefiram in ne lažem, ni me sram govoriti o svojih težavah, saj jih imamo vsi, kajne? Če govorimo o njih, slišimo tudi druga mnenja, dobimo širši vpogled, kako bi težave rešili … Še vedno velikokrat preveč zaupam, preveč verjamem. Moja družina se šali, da mi bodo raztrgali srce: glej jo, spet jo je nekdo izkoristil! Nekaj časa sem poskušala paziti, komu zaupam, pa me je vedno zaneslo. Danes se ne jezim več nase, tudi žalostna nisem več zaradi tega. Imam dovolj energije in moči za vse padce in tudi vse lepo in če ne bom odprtega srca, se mi tudi zgodilo ne bo nič, ne lepo, ne grdo!
Največ se, na žalost, tako ali tako naučimo iz težavnih situacij.

Ste ranljiva ali močna oseba? Kaj ste po horoskopu? Verjamete vanj?

(smeh) Sem močna oseba, ki je močno ranljiva. Po horoskopu sem bikica z močnim vplivom tehtnice. V opis nebesnih znamenj in branje osebnostnih črt iz zvezd pa kar malo verjamem. Toliko, kolikor mi pomaga, da lažje razumem sebe.
Ker verjamem v moč energije, ki še vedno ni izmerljiva, tista, ki je v in okoli človeka, verjamem tudi v zvezde; saj, poglejte, kaj dela luna, premika vodo v oceanih, pa ne bi nas?

Dolgo je že tega, pa vendar, kakšni so spomini na nosečniški trebušček?

Na nosečnost me vežejo sami lepi in smešni spomini. Prvič sem bila ves čas tako zaspana, da sem zaspala stoje v avtobusu, drugič sem bila tako poskočna, da sem še v sedmem mesecu plesala kan-kan, tretjič pa sem z ogromnim trebuhom sedela sredi solate in jo plela, ker drugače ni šlo. Pri meni ni bila nosečnost povezana z boleznijo ali stanjem, ko je treba prenehati z delom. Nasprotno, bila sem sproščena, čeprav sem bila vsakokrat v rizični skupini, saj sem rojevala s carskim rezom …To je bil čas, ko je ljubezen zrelila sadove, lep čas pričakovanja in veselja …

Rojevala sem s carskim rezom, ker drugače ni šlo. Tako je odločila moja zdravnica in zaupala sem ji 100-odstotno. Prvič je bil to velik šok, drugič in tretjič pa smo ga že načrtovali.
Izkušnje pravega, naravnega poroda nimam in si ga tudi ne znam predstavljati, razen celega dneva s popadki, prvič, ko nikamor ni šlo … To je vse kar vem … tisti popadki so bili boleči, a se jih danes ne spomnim kot groznih. Ne maram bolečine in če bi se morala samostojno odločati med pomagali in naravnim porodom, bi se verjetno odločila za pomagala. Ampak to je vse teorija in tudi zelo intimna stvar posameznika, torej se v kakršno koli moraliziranje ne spuščam. Edino kar me rahlo jezi, je, da se na nosečnost gleda kot na bolezen …

Ste morda kdaj upali na deklico?

Ja, priznam, da sem si tretjič res želela deklico. Ampak to je resnično neumno, manipulirati z željami, na katere ne moremo vplivati. Zelo sem vesela svojih fantov, ogromno so me naučili o moškem svetu. Kar se pa deklic tiče, imam tri čudovite nečakinje in dve prekrasni dekleti mojih sinov, ki so potolažile vso mojo glad po ženskemu otroku. Narava ima zmeraj prav … (smeh)

Ste pri vzgoji otrok dojemljivi za kompromise, ali menite, da se morajo tako starši kot otroci strogo držati reda in pravil?

Moja začetna ideja, pravzaprav že vzgoja v permisivnem duhu, se ni prav nič obnesla. Od razlaganja in parlamentiranja sem bila že čisto onemogla. Z drugim in tretjim otrokom pa je taka vzgoja odpadla sama od sebe, saj bi brez pravil v tako številčni družini nastal popoln kaos, jaz pa bi se spremenila v služkinjo …

Jasno, da se vse pomembnejše odločitve sprejemajo v dogovoru, pravila za vsak dan pa so jasno postavljena … Velika družina ti tudi privzgoji občutek za sočloveka in kompromise.

Kako je biti mati treh sinov? Vsa leta ste jim nudili varnost, ljubezen, vzgojo, toda zagotovo ste se ob tem naučili česa tudi sami?

Zelo sem jim hvaležna, da so mi dovolili, da se približam moškemu svetu, dojemanju … Ob tem sem ugotovila, da generalno nismo tako zelo različni in da tiste razlike, ki so, poživljajo in nadgrajujejo naše odnose. Se tudi zelo zabavam, ko sinove opazujem, kako se lotevajo problemov, si postavljajo čisto druge prioritete kot me, ženske, kako so izgubljeni, če jim naložim več nalog hkrati … In občudujem in spoštujem njihovo drugačnost, ker me usmerijo drugam, kot bi se sama … Zaradi njih je moj svet bogatejši.

Kaj pa ste si oziroma si želite, da bi začutili in razumeli vaši fantje? Za čem stremite in se vam zdi pomembno, da postane tudi del njihovega življenja?

Za moške in ženske v naši družini velja samo ena filozofija: ne delaj nekomu tistega, česar ne želiš, da bi delali tebi. Preprosto in razumljivo! Želim si, da bi spoštovali sočloveka v vsej širini, spoštovali in videli vsa mala ženska dela, da bi znali biti dovolj pozorni in ljubeči do svojih bližnjih. Da bi spoštovali ustroj sveta, narave in delali svet boljši.

Se pri vas doma veliko pogovarjate? Si zaupate težave, misli, občutke?

Jaz vedno odpiram probleme in poskušam biti brez dlake na jeziku in fantje vedno na koncu pridejo k meni po tolažbo, nasvet, na pogovor in konfrontacijo. Včasih se počutim kot strelovod in ker jih imam vse neskončno rada, bi jim vsem rada pomagala več kot je treba - najraje bi jim odvzela kakšna bremena, pa sem ugotovila, da si najbolj prava mama takrat, ko dovoliš otroku pasti in vstati SAMEMU. In to je tudi najtežje, gledati, kako ga lomi, in priskočiti na pomoč samo, ko je res nujno.

Včasih jih je treba celo pahniti od sebe , saj morajo odrasti, danes pa, kot vidim in gledam okrog sebe, se jim prav nič ne mudi biti samostojni.Ja, kar težka naloga, najtežja - biti mama, starš.

Verjamete v moč pozitivnih misli?

Absolutno verjamem! In tako tudi živim, ne zato, ker je to moderno, temveč, ker je tako edino prav!

Kako se najrajši razbremenite, spočijete, umirite čute?

Svoj mir najdem v naravi, pri delu na vrtu, med svojimi ljudmi, na morski obali in v objemu voda …

Kakšna je vaša družina? Kako se vidite sami?

Moja družina je zame najboljša, takšna, kakršno si zaslužim, glasna, temperamentna, strastna, polna nasprotij, ko pa je treba, stopimo skupaj in smo nepremagljivi.
Ah, kako se vidim sama ? Če že vprašate, mislim, da sem nepogrešljiv kolešček, skala, ki se je vsi oprimejo, ko zapihajo viharji.

Kako najrajši preživljate skupne trenutke?

Nismo več družina z majhnimi otroki - najstarejši jih ima 25, drugi 20, tretji pa 14 let. Smo skoraj sami odrasli in skupaj smo redko, saj ima vsak od nas svoje obveznosti. Velikokrat skupaj jemo, zajtrke ali kosila, in jaz neskončno uživam, ko jim kaj dobrega skuham. Redko, a se zgodi, skupaj poprimemo za kakšno delo in takrat pride do izraza naša skupna moč in meni igra srce.

Ste srečni v vrtincu igralske kariere in objemu svojega doma?

Priznati moram, da sem! Ampak sem se sama odločila, kaj je pomembno za mojo srečo in kaj ne! Veliko stvari bi spremenila, ker pa ni v moji moči in ker je sreča skrita v majhnih stekleničkah, jo uživam z veliko skromnosti in hvaležnosti, da sem lahko uresničila večino svojih sanj.
Sanje in hrepenenje pa skrbno gojim, saj brez njih ni življenja in napredka.

V Življenju je pač tako, sonce, dež, sonce, dež …
In če je tudi dolgo deževalo, je na koncu vedno posijalo sonce.
Vedno sem se zelo trudila, delala na tem, da posije sonce čim prej …